Šport nas uči, da ni instant rešitev!

Šport uči otroke, da ne morejo dobiti vsega v trenutku in da se je treba za želeni cilj ali rezultat dolgo truditi. Uči jih potrpežljivosti, vztrajnosti, delavnosti, tudi sprejemanja neuspeha in razočaranja. Šport nas uči, da ni instant rešitev – To so pomenljive besede naše najuspešnejše slovenske smučarske tekačice vseh časov Petre Majdič, v enem od intervjujev, iz februarja 2020, torej iz časa ravno tik pred korono.

Čas korone je nato stvari dodatno zapletel in še marsikaj drugega obrnil na glavo. Obdobje po tem je vse nas, starše, učitelje, trenerje, postavilo pred nove izzive. Pred slabima dvema mesecema so bili znani letošnji rezultati SLOfit. Analiza letošnjega športnovzgojnega kartona kaže zaskrbljujočo sliko: otroci so manj telesno zmogljivi, slabše gibljivi, počasneje se odzivajo, več sedijo, več časa preživijo pred zasloni in se težje spopadajo s stresom. Na Fakulteti za šport v Ljubljani so do 1. junija 2026 obdelali podatke 488 šol za šolsko leto 2025/2026. Slovenski otroci in mladostniki se tudi šest let po začetku epidemije še niso vrnili na raven telesne zmogljivosti, kot so jo imeli pred korono.

»Kljub vsakoletnim opozorilom, da otroci in mladostniki za zdrav telesni, gibalni, kognitivni in duševni razvoj potrebujejo več gibanja v šoli, še vedno delamo premalo glede na potrebe in izzive časa,« poudarja Gašper Starc, vodja nacionalnega sistema ŠVK.

Po njegovih besedah odraščanje današnjih otrok zaznamujeta izrazito sedenje in nenehno povečevanje časa pred zasloni. »To ni več obrobna težava življenjskega sloga, ampak razvojno vprašanje.«, je dejal v enem od intervjujev ob predstavitvi letošnjih rezultatov SLOfit.

Strokovnjaki opozarjajo, da telesna zmogljivost in učna uspešnost nista dva ločena svetova. Otrok, ki se manj giba, ne izgublja le moči, koordinacije in vzdržljivosti. Pogosto izgublja tudi pozornost, vztrajnost, sposobnost samouravnavanja, delovni spomin in pripravljenost na miselni napor. Pred športnimi klubi je tako zelo veliko izzivov v bližnji prihodnosti – kako otroke navduševati in animirati za šport, jih obdržati v športu skozi daljše obdobje, da sploh spoznajo vso lepoto in koristnost športa. Seveda bodo marsikaj pri sebi morali spremeniti tudi same športne organizacije, da bo otrokom šport ponujen, predstavljen na zanimiv in v prvi vrsti strokoven način. Vloga trenerjev in klubov bo morala iti v tri glavne smeri:

– prednost naj ima razvoj in ne rezultat,

– raznolikost namesto zgodnje specializacije,

– ustvarjanje pozitivne klime;

V teh časih ko je vsega preveč, je zagotovo težko najti motivacijo za vse – za šolo, različne občasne aktivnosti, med katere spada tudi šport. Pa vendar, smešno je danes poslušati nekatere, ki bi že pri 14 ali15 letih radi »končali« kariero, ker da nima smisla posebej vztrajati v športu, ker ne bodo kaj pomembnega dosegli. Mnogi danes žal prehitro obupajo v športu, ker v teh »hitrih« časih šport ne ponuja vseh hitrih rešitev za dosego cilja. »Biti športnik« pomeni dolgotrajni proces, kjer je potrebno iti skozi več faz treniranja, pridobivanja izkušenj, kjer se skozi obdobje odraščanja razvija celostni karakter posameznika, ki ne pomeni le razvoj osebnosti, ampak vzporedno poteka razvoj posameznika v športnika. V zadnjih desetletjih se je šport v svetu razvil v znanost, pri razvoju sodeluje različna stroka, ki obsega vse od trenerjev, športnih psihologov, zdravnikov, nutricistov, analitikov in še mnogih ostalih strokovnjakov. Vse je skrbno načrtovano in preverljivo ter ničesar ni več prepuščeno naključju. Klubi skušamo slediti temu razvoju in pri tem smo različno uspešni, ker se vse začne in konča pri denarju.

Včasih so vrhunski športniki končevali kariere pri 30-letih, danes se je ta meja pomaknila v štirideseta leta. Večina vas je verjetno vsaj bežno, če ne že zelo podrobno spremljala pred kratkim končano svetovno nogometno prvenstvo. Ne smemo spregledati tega fenomena športnikov, ki se pojavlja v skorajda vseh športih. Mnogi športniki in športnice, ki so že globoko v štiridesetih letih, še vedno tekmujejo z velikim žarom in energije na najvišjem možnem nivoju in brez težav parirajo mnogo mlajšim sotekmovalcem. Na SP v nogometu smo lahko občudovali izjemne nogometaše, kot so Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Luka Modrić, Edin Džeko, vsi blizu ali že preko 40 let! Kaj takšnega pred recimo tridesetimi leti in več ni bilo, saj je večina športnikov končala svoje športne kariere okoli svojega tridesetega leta, le redkokdo je vztrajal dlje. Le nekaj dni nazaj je Slovenija na svetovnem kajakaškem prvenstvu v ZDA presenetljivo osvojila ekipno zlato medaljo na čelu z zimzelenim Petrom Kauzerjem, ki je že v 42 letu starosti. V tenisu še vedno lahko občudujemo Novaka Džokovića, ki kljub 39 letu starosti še vedno vztraja v samem svetovnem vrhu tega zahtevnega športa. V badmintonu letos beležimo primer Škotinje Kirsty Gilmour, ki je prvič postala evropska prvakinja pri svojih 32 letih, kot najstarejša igralka med posameznicami na EP v zgodovini.

Badminton je eden od kompleksnejših športov, ki prav tako zahteva zelo dolgotrajen proces učenja in treniranja. Za konec tako samo še tole. Nekdanja številka 1 svetovnega badmintona Peter Gade, danes vodja Yonex Peter Gade Academy (YPGA) je v intervjuju z nami lanskega leta poudaril naslednje: »To je bil tudi del tega, kar sem želel prenesti v Francijo – učiti trenerje in jih spodbuditi k dolgoročnemu razmišljanju, da ne razmišljajo samo o naslednjem turnirju, ampak o tem, kako ustvariti trdno bazo, da lahko igralec doseže zelo visoko raven. Sicer se hitro pokažejo omejitve. Enkrat ko igralec doseže starost nekje med osemnajst in dvaindvajset let, se pokažejo meje, če baza ni dovolj močna – v nogah, tehniki in drugih vidikih igre. Na Danskem so trenerji izobraženi, da to razumejo. Razumejo, kako delati na dolgoročen način. Mislim, da je to velika razlika v primerjavi z drugimi državami.«