Dolga udarjena žoga (ang. “Clear”) -VIDEO

Spodaj nekaj teoretične razlage o izvedbi dolge udarjene žoge, ki je najbolj pogosto uporabljen udarec v badmintonski igri.

Ko nekdo, ki badmintona še ni igral, opazuje izvedbo dolge udarjene žogice treniranega igralca, gib zgleda sila preprosto, vendar je to za začetnika zelo kompleksen udarec in pot do popolne osvojitve tega elementa je v večini primerov dolga. Vadečim veliko težav povzroča predvsem pravočasnost zamaha (ang. »timing«) in dejstvo, da morajo izvesti pronacijo podlahti pred kontaktom z žogico. Igralec badmintona pri vsakem udarcu teži k temu, da žogico doseže v najvišji možni točki, kar mu omogoča tudi večjo izbiro najrazličnejših možnosti udarcev. Zato je tudi pri dolgi udarjeni žogici zelo pomembno pravočasno in natančno delo nog in s tem optimalna postavitev telesa ter priprava na izvedbo udarca. Dolga udarjena žogica se igra izključno nad glavo, zato se mora igralec postaviti tako, da je čim bolj pod žogico. Tako bo izvedel udarec maksimalno visoko. Pred udarcem je igralec obrnjen bočno glede na mrežo. Pri desničarjih je leva noga spredaj, stopalo je obrnjeno proti mreži. Desna noga je zadaj, stopalo je skoraj vzporedno z mrežo. Večina teže telesa je na zadnji nogi. Neigralna roka je pokrčena (približno 90 stopinj) in kaže v smeri prihajajoče žogice. Igralna roka je zadaj za telesom in je v komolcu močno pokrčena. Lopar je v podaljšku podlahti, glava loparja je visoko dvignjena, tako da lopar skupaj z obema rokama tvori obliko pravokotnega trikotnika (Košnik, 2006). Iz tega položaja gre igralna roka še nekoliko nazaj, nato pa za hrbet (kot lokostrelec, ko gre z roko za hrbet, da bi izvlekel puščico iz tulca). Zatem igralec pospešeno prenaša upognjen komolec vedno bolj naprej, dokler ni visoko dvignjen ob ušesu. Sledi iztegnitev komolca, lopar potuje naprej in navzgor do najvišje možne točke, kjer pride do udarca. V bistvu igralec z igralno roko naredi bičast udarec. Velik pomen ima tukaj pronacija zapestja – sunkovita rotacija podlahti v predelu zapestja navznoter, kar povzroči še večji pospešek žogice. Zamahu z roko sledi tudi rotacija ramen, nagib telesa naprej proti udarjeni žogici ter preskok in prenos teže z desne na levo (desničarji) nogo. Gibanja rok in ramen po kontaktu loparja z žogico ne ustavljamo. Lopar gre naprej in navzdol ter konča zamah na levi (desničarji) strani pred telesom. Od priprave na udarec in vse do zaključka udarca mora biti vse povezano, gibanje je neprekinjeno. Dober udarec se prepozna tudi po značilnem zvoku loparja (Košnik, 2006).

Dolgo udarjeno žogico oz. zgornji odboj poučujemo analitično. Otroci najprej vadijo zgolj pronacijo podlahti. Opozarjamo jih predvsem na pravilno držo loparja, visoko dvignjen komolec, lopar je za telesom, glava je usmerjena navzdol. Naročimo jim, da se z robom glave loparja popraskajo med lopaticama, saj na ta način zagotovimo pravilen položaj roke in loparja. Ko žogica prileti, sledi pronacija podlahti in izteg komolca. Na tem mestu vadeči lopar ustavi, ne naredi izmaha. Temu gibu rečemo »pogled na uro«. Ko je roka za telesom, igralec namreč vidi notranjo stran zapestja, ko pa roko obrne vidi zunanjo stran, kjer bi lahko pogledal na uro. Ne zanima nas moč udarca, ampak le pravilna tehnična izvedba ter pravilna drža loparja. Naslednja stopnja je poučevanje udarca z izmahom. Vadeči roke ne zaustavi na najvišji točki, ampak jo sproščeno pelje naprej. Ključnega pomena je, da žogico še vedno zadane v najvišji možni točki in da komolec iztegne ob stiku loparja z žogico. Prepogosto se namreč zgodi, da začne vadeči udarec izvajati iz rame, loparja ne da za sebe, kar za sabo potegne tudi napačno držo loparja, saj ob takšnem zamahu pronacije ni mogoče izvajati. Postopoma zamahu dodamo še gibanje. Začnemo z bočnim odpiranjem pred udarcem, ko desno nogo zanožimo in nanjo prenesemo večino teže, stopalo obrnemo vstran. Obenem trup obrnemo pravokotno glede na mrežo in z levo roko pokažemo na žogico, ki leti proti nam. Začetni položaj desne roke je še vedno za telesom, kjer se z robom loparja dotikamo prostora med lopaticama. Sledi prenos teže iz desne noge v smeri naprej ter sočasna izvedba udarca. Udarec in samo gibanje naprej morata biti izvedena skladno. Ne sme se zgoditi, da najprej naredimo prenos teže s korakom naprej in nato udarec ali obratno. Oba elementa morata biti izvedena istočasno. Celotno gibanje loparja učimo na koncu. Z loparjem in levo roko, ki kaže na žogico, izrišemo trikotnik in se na tak način gibamo v smeri, kamor je bila udarjena žogica. Pomembno je opozoriti vadečega, da prej opisan položaj zavzame takoj, ko nasprotnik žogico udari. Pogosta napaka je, da se igralec pod žogico giba s spuščenim loparjem oz. je lopar postavljen pred telesom, nato pa pride pod žogico, tako mu zmanjka časa za izvedbo bičastega giba oz. pentlje. Vsem prej opisanim korakom sledi končna izvedba, v kateri se vadeči ob dolgi odigrani žogici nasprotnika obrne bočno glede na mrežo, z rokami in loparjem izriše pravokotni trikotnik, se postavi pod žogico, naredi bičast zamah, ki ga zaključi na nasprotni strani igralne roke. Seveda ne smemo pozabiti na rotacijo ramen, trupa in bokov. Posameznike, ki hitreje napredujejo, lahko začnemo poučevati tudi skok z menjavo nog, ki je še bolj ekonomična oblika prenosa teže ob udarcu in jo uporabljajo vsi tekmovalci. Obstajajo tudi drugi načini dela nog ob udarcu, kot je denimo »kitajski poskok«, vendar teh elementov mlajših starostnih kategorij ne učimo.

(Povzeto iz Diplomsko delo -Učenje in tehnika dela nog v badmintonu pri nižjih starostnih kategorijah, Uroš Stankovič, Ljubljana 2013)

V spodnji povezavi poglejte VIDEO o pravilni izvedbi dolge udarjene žoge.

https://www.youtube.com/watch?v=4rSFXhfP_Zc