Zgodovina športa – Ob 110. obletnici rojstva Gregorja Klančnika

Na sliki: Gregor Klančnik, v konstrukcijskem biroju Jeseniške železarne okoli leta 1938

Danes mineva 110 let rojstva Gregorja Klančnika (7.11. 2013 – 30.3. 1995), za katerega z zagotovostjo trdimo, če ne bi bilo Gregorja Klančnika, tudi ne bi bilo ravenskega športa, kot ga poznamo danes.

Gregor Klančnik je osebnost druge polovice 20. stoletja, ki je pomembno sooblikovala razvoj jeklarske in kovinsko predelovalne industrije v Sloveniji in Jugoslaviji, še zlasti pa na Ravnah na Koroškem. Bil pa je predvsem navdušen športnik. Pred skoraj natančno 75 leti, 12. novembra 1948 je bilo ustanovljeno SŠD Fužinar, kateremu je predsedoval deset let in je bilo temelj za razvoj številnih športnih panog na Ravnah (atletike, plavanja, odbojke, namiznega tenisa, alpskega smučanja, kegljanja, rokometa, smučarskega teka… ), ki so ponesle ime občine po celotni bivši državi in širše. Bil je graditelj številnih športnih objektov in planinskih postojank ter ustanovitelj Planinskega društva.

Za dvig športne morale!

Eden pomembnih mejnikov za ravenski šport se je zgodil pred 75 leti. Leta 1948 je bilo ustanovljeno Sindikalno društvo Fužinar, pobudnik in predsednik društva je postal Gregor Klančnik in v desetih letih njegovega predsedovanja je bil širok razmah članstva v vseh sekcijah in klubih. Najvažnejša naloga društva je bila – dvig športne morale!

Leta 1948 je bil zvezni kapetan jugoslovanske reprezentance na olimpijskih igrah v St. Moritzu. Na Ravnah se je v teh začetkih zelo razvijal smučarski tek. Leta 1956 je tudi Koroška dobila prvega olimpijca; na OI v Cortini d’Ampezzo je nastopil smučarski tekač Štefan Robač. Kasneje so na Ravnah zrasli še ostali odlični tekači, še en olimpijec Mirko Bavče ter številni drugi športniki iz vrst Fužinarja…Vsi so ponosno predstavljali ime Fužinarja po celi takratni državi in širše.

Gregor Klančnik je pustil izjemen pečat na številnih področjih, bil je eden največjih graditeljev v slovenskem gorskem svetu, objavil je okoli 100 publicističnih del iz gospodarstva in telesne kulture. Številne je presenetil z likovnim ustvarjanjem akvarelov v pastelnih barvah.

Na Ravnah na Koroškem je s sodelavci vodil obnovo podjetja in širil proizvodno kvalitetnih in plemenitih jekel in s tem »gradil« železarno ter hkrati tudi mesto. V tem obdobju so zgradili prva stanovanja na Čečovju, v Gramoznici, Na šancah itd. Z udarniškim delom železarjev in ob finančni podpori podjetja so zgradili prvo skakalnico na Čečovju, Dom železarjev, Gimnazijo Ravne, Metalurško-industrijsko šolo, reševalno postajo, Dom telesne kulture in druge objekte v mestu in okolici.

DTK zgrajen leta 1965

Dom telesne kulture (DTK) se je gradil v letih 1960-1965 in je še danes eno glavnih zatočišč številnim športnikom in športnicam. Del otvoritvenega govora takratnega direktorja Gregorja Klančnika iz leta 1965 še najbolje ponazori, kakšna pridobitev za Ravne je takrat predstavljal ta dom….Na trenutke kar poetičen zapis in oris nekih drugih časov…:

“Pred nami je največji objekt družbene ravni Mežiške doline, najbolj smotrni spomenik narodno osvobodilne borbe, stvaritev, katere otvoritev bo najlepša čestitka krajanov mesta Ravne za jubilejno 20-letnico osvoboditve naših narodov izpod fašističnega zatiranja.

Čez nekaj minut se bodo na stežaj odprla vrata domu, ki bo, kot železarna gospodarstvo, krepil naš organizem, skrbel za zdravje nas in naših rodov. Edinstven je ta celoviti objekt in ima le malo vrstnikov v naši domovini; v ponos pa bi bil povsod, tudi v najbolj razviti deželi. Dolgotrajno je bilo ustvarjanje tega dragocenega daru našemu kraju. Že pred osmimi leti je bila zasnovana misel za gradnjo enotnega doma telesne kulture, pet let pa je že, odkar smo ga začeli graditi.

Železarna Ravne je z razumevanjem svojih ljudi prispevala glavni delež k tej pridobitvi. Načrte je izdelal Projekt-Ljubljana, gradbena dela pa je uspešno s pomočjo kooperanta Toplovoda in drugih obrtniških delovnih organizacij izvedlo gradbeno podjetje Gradis. Ni bilo možno naenkrat zbrati finančnih sredstev v taki višini, da bi bila gradnja v roku dveh sezon izvršena. Škoda pa bi bilo odstopiti od kompleksne rešitve, zato smo se morali zadovoljiti z dinamiko, ki pa nas je po petih letih pripeljala do končno zaželenega cilja.

Dom ima smotrno vsebino prostorov in naprav: 25-m bazen, moderno opremljeno telovadnico, vrsto dodatnih športnih prostorov, savno in druge naprave. V tem domu se bo zato razvijala vsa telesna kulturna dejavnost specialnih športnih panog ter vsa mogoča dopolnilna vežbanja. Tu bo prostor za plavalce, telovadce, igralce namiznega tenisa, rokoborce, strelce, atlete, igralce z žogo, možnost pa je odprta tudi za druge telesno vzgojne zvrsti.

Nobenega našega pionirja in mladinca nebo smelo biti, ki ne bi uporabljal novega športnega parka. Množična gojitev telesne kulture bo morala postati svojina našega kraja. Od prizadevnosti krajevne skupnosti, športnega društva »Fužinar«, TD »Partizan«, uprav šol, aktivnosti mladinskih in sindikalnih organizacij bo odvisno, kako bomo pri tem uspeli. Pri nas se bodo odslej zbirali rekorderji in državni reprezentanti v plavanju, lahki atletiki, telovadbi in drugi. To pa ne sme biti smoter, temveč le sredstvo, da bi pritegnili domače tekmovalce.

Ravne so sedaj znane po svojih državnih prvakih v smučanju, v bodoče pa morajo svoj ugled razširiti tudi na vse tiste športne panoge, katerih gojitev omogoča novo pridobljeni športni park z domom telesne kulture. Le tako bomo postali res pravi športni center.

Ta svečani dan naj bo zato za nas zaveza, da bomo do 25-letnice osvoboditve s požrtvovalnim delom:
— h gojitvi telesne kulture pritegnili vso našo mladino,
— pritegnili čim več naših delovnih ljudi in njihovih družinskih članov k uporabi športnih naprav za razvedrilo in krepitev,
— dokončno izgradili vse predvidene prostore in naprave športnega parka,
— pridobili nove državne prvake raznih zvrsti športnih dejavnosti.
To naj bo naša obljuba.”
(Vir: Delcampe in Koroški fužinar, junij 1965)

Gregor Klančnik je za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Leta 1967 med drugim tudi Bloudkovo nagrado – najvišje državno priznanje za dosežke na področju športa. Življenjsko pot je sklenil 30. marca 1995, še prej pa je v svojih spominih zapisal, da je:« na Ravnah dosegel ugled, topel kontakt z delavci, slogo in razumevanje, izoblikoval koncept perspektivnega programa proizvodnje in razvoja izdelkov.«

V spomin nanj vsako leto Občina Ravne na Koroškem podeljuje priznanja KLANČNIKOVE PLAKETE, zaslužnim športnikom in športnim delavcem Občine.