Šport, kdo bo tebe ljubil?

Slika: Ravne Bowl iz leta 2014, stadion Ravne na Koroškem

Včeraj je minilo že natanko tri mesece od drugega zaprtja telovadnic in prepovedi vseh športno-gibalnih dejavnosti in procesa športne vadbe –treninga. V sredo, 20. januarja 2021 je Vlada RS na 50. redni seji še podaljšala veljavnost Odloka o začasnih omejitvah pri izvajanju športnih programov do 29. januarja 2021! Z vrnitvijo osnovnošolskih otrok prve triade v šole naslednji teden in s sproščanjem nekaterih ukrepov, se vendarle vidi luč na koncu tunela, da bi bile v kratkem dovoljene športne dejavnosti in vadba…?!

 …A kdaj? Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo na posledice zaprtja in prepovedi športne vadbe. Po prvem zaprtju, ki je trajal nekaj več kot dva meseca, so v juniju na osnovnih šolah v okviru testiranja za športnovzgojni karton testirali več kot 20.000 šolarjev. In rezultati so bili grozljivi! Kot je takrat dejal dr. Gregor Starc iz ljubljanske Fakultete za šport, si takratnega scenarija niso predstavljali niti v najhujši nočni mori. Upad gibalnosti se ni zgodil samo pri manjšini. Upad je podoben tako pri dekletih kot tudi pri fantih. Govorimo o dveh tretjinah gibalno manj sposobnih otrok. Gibalne sposobnosti so v času koronaukrepov najbolj upadle pri skupini 10 odstotkov otrok, ki so imeli prej najvišje gibalne sposobnosti.

“Imeli smo 14 odstotkov deklic in 11 odstotkov fantov, ki so lahko dosegali vrhunske rezultate. Danes imamo najnižji odstotek gibalno sposobnih otrok kadar koli v zgodovini Slovenije,” opozarja Dr. Gregor Starc, ki je vodja programa SLOfit.

Dr. Gregor Starc je skupaj s svojimi sodelavci že konec septembra se obrnil na javnost in opozoril na vse te posledice…Sedanje ponovno zaprtje traja že tri mesece. Pred dnevi je bil dr. Starc gost radijske oddaje na Valu 202. Tokrat je poudaril, da si sedaj sploh ne upajo napovedati rezultatov po tem drugem zaprtju, še posebej, ker je bilo v zimskem času in tako bodo rezultati vsekakor še bolj zaskrbljujoči pri celotni otroški populaciji, ob tem je izpostavil dijake.

Priporočam, da si za razmislek podrobno preberite spodaj enega teh zapisov (Oktober 2020), kot opis stanja po prvem zaprtju:

“Če bi Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti, kot so jo otroci v dveh mesecih ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem.”

“Verjetno vas je večina že videla kultno grozljivko Ko jagenjčki obmolknejo, v Sloveniji pa smo podobno grozljivko z naslovom Ko otroci obmirujejo občutili na lastni koži. Po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo ­COVID-19 in smo lahko opazovali dramatična dogajanja v Italiji, je Slovenija sledila črednemu nagonu evropskih držav, razglasila epidemijo in sprejela ukrepe za preprečevanje širjenja okužb. Pri tem, žal, nismo poiskali unikatnih rešitev, ki bi bile bolj pisane na kožo potrebam našega prebivalstva in ščitile ranljive skupine.
Namesto da bi se bojevali tam, kjer okužbe so, smo virusu napovedali totalno vojno z izolacijo vseh ljudi. Pri tem pa smo otroke, ki so glede na resnost poteka bolezni najmanj ranljiva skupina, dejansko spremenili v eno najbolj ranljivih.

Gibanje je nujno za otrokov razvoj
Kako je prišlo do tega? Strokovnjaki pod taktirko Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki so predlagali in usmerjali restriktivne ukrepe, so, žal, sledili zgolj enačbi, da če ljudi zapreš in jim preprečiš stike, se virus ne more prenašati. Do tod vse lepo in prav, težava pa je v podrobnostih. Podrobnost, na katero so pozabili, je, da prisilno omejevanje gibanja ljudi vedno povzroči najmanj duševne stiske, pri otrocih pa še nepredstavljivo več. Osnovna stvar, ki omogoča normalni razvoj otroka, je namreč gibanje. Človeški mladiči so z gibalnega vidika najbolj nebogljeni mladiči v živalskem svetu. Dobesedno vsako tele zna hoditi in teči prej kot človeški mladič.
Ampak prav v tem je človekova evolucijska prednost. Ker se ne rodimo z že povsem izoblikovanimi možgani, imamo v otroštvu izjemne možnosti učenja in prilagajanja na okolje, česar takoj hodeče tele nima. Osnovna stvar, ki pri otrocih poganja razvoj možganov, pa so mišice. Mišični impulzi nenehno obremenjujejo živčevje otroka in ga silijo, da se razvija. Mišice ob svojem delovanju proizvajajo velik del nevrotropskega dejavnika, ki neposredno povzroča rast nevronov in živčnih sinaps. Ko možgani rastejo, potrebujejo več krvi in tako organizem silijo v razvoj žilnega sistema, ki oskrbuje možganske centre. Mišice tako neposredno vplivajo na razvoj možganov, a le, če delajo.

Ostali brez športa, športnih dni, šol v naravi …
Med razglasitvijo epidemije so otroci obstali. Šole so zaprle vrata, kar pomeni, da so ostali brez pouka športa, brez šolskih krožkov, brez športnih dni, brez šol v naravi, brez športnih tekmovanj, brez dejavnih odmorov, brez pohajkovanja od šole do doma. Vrata so zaprla tudi športna društva, zaradi česar je približno polovica slovenskih otrok, ki so vključeni v redni športni trening, ostala še brez tega.
Za piko na i smo zaprli še javna igrišča in otrokom prepovedali, da bi se družili telesno dejavno. Začeli smo žebrati mantro Ostanimo doma in spodbujali uporabo družbenih omrežij. Naredili smo torej natančno tisto, česar ne bi smeli, če bi želeli, da se naši otroci normalno razvijajo. Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost.

V dveh mesecih so izgubili ogromno
In rezultat? Dve tretjini otrok sta med razglasitvijo epidemije izgubili več kot 13 odstotkov svoje splošne gibalne učinkovitosti, izgubili sta več kot 13 odstotkov koordinacije celotnega telesa, kar poenostavljeno pomeni, da so otroci za toliko bolj nerodni. Izgubili so skoraj devet odstotkov moči rok in ramenskega obroča ter več kot 10 odstotkov sprinterske hitrosti. Kar pa je najhuje: izgubili so tudi več kot 17 odstotkov svoje aerobne vzdržljivosti, ki je nujna za premagovanje vsakodnevnih naporov v gibanju in učenju.

Kolesarski navdušenci bodo verjetno obseg upada bolje razumeli s prispodobo Dirke po Franciji. Če bi Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti v dveh mesecih, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem. Upad aerobne vzdržljivosti je bil 30-krat večji, kot je bil povprečni letni upad v obdobju 1989–2019. Pri otrocih, ki so bili leta 2019 med zgornjo četrtino najbolj gibalno učinkovitih, je bil upad vseh gibalnih sposobnosti še hujši kot v povprečju. Njihovo prej gibalno bogato življenje so restriktivni ukrepi naravnost opustošili.«…

(Dr. Gregor Starc je profesor na ljubljanski fakulteti za šport in vodja programa SLOfit)