Peter Gade: “11 let nisem izgubil niti ene same tekme proti evropskim igralcem.”

Na sliki: Peter Gade s češko igralko Lucie Krulovo

Peter Gade je eden najboljših badmintonistov vseh časov. Bil je številka 1 svetovnega badmintona v letih 1998-2001! Izjemna športna kariera je za njim – Pet medalj s svetovnih prvenstev, petkratni posamični evropski prvak, skupaj kar 13 zlatih medalj z evropskih prvenstev, mladinski svetovni prvak ter še nešteto ostalih osvojenih lovorik na največjih mednarodnih turnirjih, kar ga uvršča med deset najboljših igralcev badmintona vseh časov na svetu…!

Po koncu tekmovalne kariere je ustanovil Yonex Peter Gade Academy (YPGA) v Kopenhagnu, ki slovi kot najboljša badminton akademija v Evropi in kjer se s podporo Yonexa urijo številni mladi nadarjeni igralci badmintona iz celega sveta. V intervjuju je zaupal marsikaj zanimivega iz svoje bogate športne kariere, kako se je soočal s pritiski tekmovalnega športa, kako vidi razvoj badmintona v prihodnje in kaj vse je pomembno pri razvoju v vrhunskega badmintonista. Ob vseh izjemnih uspehih nima olimpijske medalje in naslova svetovnega prvaka, kar pa niti ne obžaluje. Bil je izjemen igralec in športnik, ki je izredno cenjen tudi v Aziji. Nekaj časa je pred leti deloval tudi v Franciji, na kar ima lepe spomine… Za nas je obširno spregovoril in predstavil delovanje svoje akademije ter da je pred kratkim postal del trenerske ekipe Viktorja Axelsena.

Z njim se je pogovarjala Maja Tvrdy, strokovni vodja naše akademije. Slovenija mu ni neznana. Bil je pri nas pred dobrima dvema letoma v Mariboru, na mednarodnem turnirju Yonex Slovenia International 2022. Ob koncu je tudi izrazil željo, da se z nami kdaj sreča in njegovo vabilo, da ga obiščemo na Danskem.

Kaj vse je še povedal v daljšem intervjuju, si preberite v nadaljevanju…

 

V športni karieri ste osvojili skoraj vse, kar se da osvojiti v tem prelepem športu. Zdi se, da vsak dan živite badminton in da je badminton del vas. Kar nas zanima je, kaj te je skozi kariero najbolj navdihovalo?

»To je težko vprašanje, ampak mislim, da je bil moj prvotni navdih šport sam. Od nekdaj sem ljubil vse športe z žogo. Pri štirih letih sem začel z nogometom, ampak vse, kar sem počel na igrišču ali z loparjem, me je povsem prevzelo. Lahko bi ure in ure čakal, da bi starši končali z igranjem in bi imel priložnost igrati z njimi. Tako se je začelo.«

Pri kateri starosti si začel z badmintonom?

»Pri šestih letih. Z nogometom sem začel še dve leti prej.«

Še v času vaše kariere pred dobrimi dvajsetimi leti ste bili pobudnik mladinskega projekta »Team Attack« z namenom izobraževanja mladih talentov na Danskem, ki je trajal pet let. Kakšen je bil namen in vsebina tega projekta?Ali je bil to že takrat uvod v dandanašnjo akademijo ali je bilo v ozadju kaj drugega?

»Ideja za »Team Attack« je bila drugačna, ker se je to dogajalo, ko sem še aktivno igral. Povezano je bilo z mojo takratno poškodbo. Okoli leta 2002 sem imel operacijo kolena in moral za nekaj časa prekiniti z igranjem. Tako sem začel projekt, ki je bil namenjen mladim igralcem. Šlo je za omejeno serijo dogodkov – samo nekaj nedelj na mesec. Namen je bil nekaj dati mladim, ker sem čutil, da v takratnem razvoju nekaj manjka.«

Ime “Team Attack” je zelo zanimivo. Je imelo kakšen poseben pomen?

»Mislim, da ime izhaja iz mojega agresivnega sloga igre. Moji idoli so bili vedno napadalni igralci, in to sem prenesel v projekt.«

Po končani športni karieri ste ustanovili Yonex Peter Gade Academy, ki je namenjena razvoju mladih nadarjenih igralcev. Kdaj in kako se je začelo?

»Ta zgodba se ni začela takoj po zaključku moje kariere. Najprej sem nekaj let počel druge stvari – delal sem kot ambasador za danske podjetnike na Kitajskem.«

Torej stvari, ki niso bile povezane z badmintonom?

»Na začetku sem se distanciral od badmintona. V nekem smislu, sem imel po zaključku kariere zelo močno reakcijo na to, da sem zaključil nekaj, kar je bilo tako zelo povezano z mojo identiteto.«

 

»V Franciji sem imel veliko odgovornost, obenem pa sem se še učil, kako biti trener, kakršen želim postati.«

 

Kakšno je bilo soočenje s koncem kariere?

»Zame je bilo daleč od lahkega, ampak v nekem smislu, če sem iskren, sta bila moje telo in um verjetno zelo zadovoljna s tem. Bil sem na skrajni meji, tako fizično kot psihično, dolga leta sem igral pod močnim pritiskom. Lahko bi rekel, da sem čutil, da je prišel čas za konec. Tako da je bilo zame na nek način osvobajajoče, da sem začel nekaj drugega. Potem pa moraš nekako na novo definirati sebe. Poskusil sem nekaj drugih stvari, a hitro sem ugotovil, da mora biti badminton del tega. Dobil sem ponudbo za delo v Franciji, in če sem čisto iskren, je bila odločitev tudi življenjska, ne samo športna. Želel sem živeti v drugi državi, se navdihovati in občutiti, kako je živeti v Franciji. Tako sem tam deloval od leta 2014 do 2017. Tako da sem takrat 10 dni živel v Parizu in 10 dni v Københavnu, deljeno 50-50. To je bilo res čudno in zelo hektično, a sem se iz tega obdobja v življenju veliko naučil. V Franciji sem imel veliko odgovornost, obenem pa sem se še učil, kako biti trener, kakršen želim postati.«

Kako si to občutil, ko si delal s francosko ekipo?

»Zame je bil to velik izziv. Brez dvoma je Francija ena najbolj zanimivih držav za badminton. Imajo ogromno strasti in zanimanja za badminton, ki traja že nekaj let/desetletij. Tako da je bilo zelo zanimivo spremljati njihov razvoj. Zame je bilo to res odlično obdobje, ampak hkrati so morali Francozi še definirati svojo kulturo badmintona. Francija je zelo ponosna država, in ko pride nekdo iz majhne države, kot je Danska, in jim govori, kako naj opravljajo svoje delo, to lahko postane velik izziv. Glavna ideja je bila, da jih navdahnem, da sami najdejo svojo kulturo.«

Torej ne misliš, da bi lahko implementiral danski sistem v njihov sistem?

»Ne na enak način kot ga imamo pri nas. Za mojega pomočnika Jesperja Haugarda, ki zdaj dela z dansko reprezentanco, in zame je bil glavni cilj, da učiva in v njih vzpodbudiva medsebojno sodelovanje. Francija je večja država kot Danska in pri njih se klubi med seboj borijo za to, kdo bo najboljši. Mi pa smo želeli uvesti kulturo, kjer bi delovali skupaj, ne drug proti drugemu. To je bilo najtežje. Ampak vztrajala sva pri tem načrtu ves čas in res sem ponosen, da nisva odstopila od teh načel. Čeprav ne vem, kaj se je zgodilo po najinem odhodu, menim, da sva pustila pečat v razvoju njihove kulture badmintona. Upam, da sva prispevala nekaj iskric in vsaj nekaj prepričanja, da lahko ne glede na to, če si iz Francije, tekmuješ proti najboljšim igralcem, kot so Danci ali Azijci. To je bil res zanimiv del mojega dela tam. Na osebni ravni pa je bil izziv delovati v sistemu, kjer moraš ustrezati določenim pravilom. To je bila politična struktura, jaz pa zagotovo nisem političen človek. Nikdar ne bom svojega delovanja prilagajal zaradi politike. Sprejemal sem odločitve, v katere sem verjel, in tega ne obžalujem. Zelo sem zadovoljen s časom, ki sem ga preživel tam. Seveda je bilo veliko težav in izzivov zaradi kulturnih razlik. Ampak sprejel sem to, in ko danes vidim igralce, s katerimi sem delal, in lahko z njimi izmenjam »petko« ali objem, mi je to res lepo. Čeprav je to bilo leta 2017, imam še vedno dober odnos z njimi, kar me veseli.«

 

»Po mojem mnenju smo ena od držav z največ igrišči za badminton na prebivalca na svetu.«

 

Vedno sem občudovala danski badminton. Že v mlajših letih sem bila ničkolikokrat na trening kampih v Aarhusu in tudi drugod po Danski. Toliko igralcev imate na tako majhnem prostoru. Tudi jaz prihajam iz majhne države, a pri nas le redko kdo ve, da obstaja profesionalni badminton. Pri vas pa ima badminton poseben položaj. Lahko malo razložiš, kako kot Danec vidiš ta fenomen?

»To je nekaj posebnega. Je tradicija in zgodovina. Če pogledaš nazaj, sedemdeset let ali več, še vedno najdeš igralce iz Danske, ki so bili med najboljšimi na svetu in so zmagovali na All Englandu itd. Povsod po Danski, čeprav smo majhna država, imaš dvorane za badminton, z urejenimi igrišči. Imamo nekaj, kar imenujemo »mehurčkaste dvorane«. In to je nenavaden pojav, ker tega ne najdeš nikjer drugje na svetu. To najdeš samo na Danskem, celo v manjših krajih na obrobju države. Po mojem mnenju smo ena od držav z največ igrišči za badminton na prebivalca na svetu. To je moj občutek. Obenem pa imamo tradicijo ustvarjanja igralcev, ki se lahko kosajo z najboljšimi na svetu in jih premagajo. Imamo tudi močno zgodovino trenerjev. Tudi v manjših klubih so trenerji izobraženi za dolgoročno delo. Ključno je, da ne razmišljajo le o naslednjem turnirju, ampak o tem, kako zgraditi močno bazo za igralca. To je bil tudi del tega, kar sem želel prenesti v Francijo – učiti trenerje in jih spodbuditi k dolgoročnemu razmišljanju, da ne razmišljajo samo o naslednjem turnirju, ampak o tem, kako ustvariti trdno bazo, da lahko igralec doseže zelo visoko raven. Sicer se hitro pokažejo omejitve. Enkrat ko igralec doseže starost nekje med osemnajst in dvaindvajset let, se pokažejo meje, če baza ni dovolj močna – v nogah, tehniki in drugih vidikih igre. Na Danskem so trenerji izobraženi, da to razumejo. Razumejo, kako delati na dolgoročen način. Mislim, da je to velika razlika v primerjavi z drugimi državami.«

Če se zdaj ponovno posvetiva Yonex Peter Gade akademiji. Kako se je vse skupaj začelo?

»Šele po vrnitvi iz Francije nazaj na Dansko sem ustanovil akademijo. Potreboval sem svobodo, da ustvarim nekaj po svoji meri, kjer bi lahko delal natančno tako, kot sem si želel. Poleg tega sem moral ustvariti vsakdanjik, ki sem si ga želel zase. To je bila osnova za začetek. Postopoma je projekt rasel, Yonex je postal del tega, in podpirali so moje ideje. Glavna perspektiva je izobraževati in nuditi mladim igralcem najboljšo možno osnovo, navdih in znanje, da tekom kariere lahko dosežejo najvišjo možno raven badmintona.«

Na kakšen način pa danes deluje tvoja akademija?

»Osredotočam se na mlade igralce, ki jim želim ponuditi najboljše pogoje za razvoj. Igralci lahko pridejo na krajše treninge ali se priključijo dolgoročno. Z Yonexom smo ustvarili okolje, kjer lahko preizkušamo nove pristope in se prilagajamo potrebam posameznikov.«

Ali sprejmeš katerikoli nivo igralcev? Ali je akademija samo za mlade nadarjene igralce ali bolj za že uveljavljene igralce na mednarodni ravni? Koga pravzaprav sprejemaš?

»To se je razvijalo sproti, ni bila začetna odločitev. Pri danskih igralcih to poteka tako, da jih izdelam ter nato spustim naprej in predam nacionalnemu centru, ko so pripravljeni za reprezentanco. To je del mojega sistema, ki sem ga vajen še iz mojih časov. Ne želim si »lastiti« igralcev, kar je pomemben del moje filozofije. Do svojih igralcev nimam nobene finančne zahteve ali pričakovanj. Če želijo, lahko pridejo k meni na akademijo in se učijo. Če želijo oditi, lahko odidejo že jutri. To je njihova odločitev. Akademija igralcem ponuja priložnost brez obveznosti. Igralci so lahko povezani kratkoročno ali dolgoročno, odvisno od njihovih potreb. Trenutno je povezanih približno trideset do štirideset igralcev, morda več, če štejemo tudi mlajše. Pomoč nudimo na različne načine, in v tem vidim glavni smisel svojega delovanja.«

Kakšna je starostna struktura igralcev?

»Težko rečem, ker delamo z mladimi igralci, a imamo veliko tudi starejših igralcev z visokimi ambicijami glede badmintona. Lani smo začeli delati celo z najboljšimi igralci v kategoriji do 14 let, ki prihajajo k meni 1x tedensko na treninge zjutraj pred šolo. To je zaenkrat edini način, da jih vključimo v sistem, ker na običajnih dopoldanskih terminih treningov zaenkrat zaradi šolanja še ne morejo sodelovati. Poleg tega sodelujemo tudi z največjimi klubi v Københavnu, tako da imamo veliko možnosti. Če pogledam seznam igralcev, ki so šli skozi akademijo, je le-ta zelo obsežen. V zadnjih šestih, sedmih letih je z nami sodelovalo res veliko igralcev.«

Kako pa badmintonska zveza Danske gleda na tvojo akademijo?

“Tudi ta odnos se je razvijal počasi. Najprej sem šel k zvezi in jim povedal, da moja akademija ne predstavlja konkurence, ampak dodatek k vsakdanjim treningom igralcev. Na začetku so me poslušali, a mi najverjetneje niso verjeli tega, kar sem rekel. Trajalo je nekaj let, da so dojeli, kaj počnem. Pomembno je, da sem vedno odprt za sodelovanje. Moja vrata so bila odprta skozi celoten projekt in mislim, da je to zelo pomembno za vse klube in zvezo. Obstajajo določena pravila v povezavi z Yonexom, ker je Yonex tisti, ki nas podpira in financira delovanje. Tako da na nek način morajo biti igralci povezani z Yonexom ali pa vključeni v sodelujoče klube. To je edino pravilo. Vendar gostimo tudi igralce drugih blagovnih znamk.”

Mathias Christiansen, na primer?

“Da, ima posebno situacijo. Tukaj pri nas je že pol leta. Na tak način želim delovati – želim pomagati danskim igralcem, evropskim igralcem, in če pridejo azijski igralci, sem pripravljen pomagati tudi njim. To je moje glavno izhodišče.”

Ponujate dnevne treninge ali treninge dvakrat na dan?

“Večinoma dnevne, ker imajo igralci še klubske treninge in še druge obveznosti. To je med seboj povezano.”

Torej imate mednarodne igralce?

“Nekaj jih imamo. Lahko imajo individualne treninge, ki jih kupijo, ali pa jih ponudimo glede na prioritete Yonexa. Če gre za visoko prioriteto igralca, določeno s strani Yonexa, smemo narediti več. Yonex že sicer vlaga v igralce in da zaščiti svojo investicijo, ima interes vlagati tudi v takšno akademijo. To postaja vse bolj integrirano v Evropi. Imamo evropskega igralca iz samega vrha, npr. Poljake in Nemce, pa tudi igralko iz Indije itd.”

Trenerji lahko pridejo z igralci?

“Da, to se v mnogih primerih dogaja, in deluje še bolje. Trener in igralec lahko pridobita pri nas potrebno znanje in ga odneseta s seboj nazaj domov. Ni obveznosti, da ostaneta pri nas.”

 

»Nekatere stvari so enake kot pred 15 ali 20 leti, medtem ko so se druge precej spremenile – denimo način gibanja igralcev, eksplozivnost, moč.«

 

Kako opazuješ badminton kot šport – kaj se je spremenilo v zadnjem desetletju?

“Zelo težko bi izpostavil le nekaj stvari, ampak seveda so se nekatere stvari precej spremenile. Znanje o fizični pripravi se je zelo poglobilo. Danes vemo veliko več o tem, kako ravnati s telesom, kako ga graditi in zaščititi. Proces okrevanja in ravnanje s poškodbami je zdaj bolj dodelano. Badminton je postal globalen, kar pomeni, da je znanje dostopno širšemu krogu ljudi, tudi iz manjših držav. Osnovne informacije so na voljo na Instagramu in drugih spletnih platformah. Vendar, če gremo v globino, badminton ostaja precej tradicionalen šport. Nekatere stvari so enake kot pred 15 ali 20 leti, medtem ko so se druge precej spremenile – denimo način gibanja igralcev, eksplozivnost, moč. Najboljši igralci so danes res celoviti, obvladajo napad, obrambo in vse vmes.«

Kaj pa turnirji?

“Struktura turnirjev se je bistveno spremenila. Danes igralci igrajo več turnirjev kot kadarkoli prej. Azijski igralci, ki so prej imeli dolga obdobja brez tekem, zdaj ne smejo več izpustiti treh ali štirih mesecev na račun treningov in priprav. Vse bolj se približujemo sistemu, kot ga ima tenis. Vidimo vse več igralcev, ki sprejemajo individualne pobude – najamejo trenerja za celotno leto ali si organizirajo individualne treninge.”

In vi ste s svojo akademijo del tega napredka?

“Da, na nek način. Moj cilj je bil vedno sodelovati z zvezami, nikoli delati proti njim. Nekatere stvari so se spremenile, druge pa ostajajo enake.”

Kaj pa tehnologija, na primer loparji in razvoj materialov? Ali po tvoje to vpliva na igro – izvedbo in eksplozivnost udarcev?

“Zagotovo vpliva, a ne na odločilen način. Gre za majhne izboljšave. Tudi z vidika ustrezne prehrane danes vemo, da to lahko doda nekaj odstotkov k igri. Badminton se razvija, vendar ima še vedno svoje korenine. Zato je ključno najti ravnovesje med tradicijo in inovacijami.”

Ali učiš svoje igralce tehnike, ki si jih uporabljal, ko si še igral? Ali pa si razvil nove in iščeš boljše načine za izvedbo določenih tehnik?

“Iščem oboje. Še vedno bom izhajal iz nekaterih delov, kjer menim, da so tehnične stvari še vedno zelo relevantne. In zame so nekateri vidiki, kako uporabljati prste, kako jih aktivirati… bom iskren, badminton je v nekaterih pogledih še vedno na zgodnji stopnji. Mislim, da bi morali biti na določenih področjih še boljši. Kot trener moraš izhajati iz tega, kar veš, ampak moraš biti tudi odprt in iskati navdih pri drugih. Tudi jaz se učim od trenutnih igralcev in razmišljam: “Ali lahko ta gib izvedemo na drugačen način?” ali “Ali lahko izvedemo kakšno »finto« na bolj učinkovitejši način?” Ampak, ker sem bil sam zelo tehničen igralec, imam na tem področju izjemno visoke zahteve.”

Ali nekateri igralci hodijo na vse turnirje s svojimi individualnimi trenerji. Kako je s tem pri vaši akademiji? Če bi igralec, ki v svoji igri »raste« pri vas, postal res dober, bi ga prevzeli in ga kot osebni trener spremljali na turnirjih? Ali bi rekli: “To ni namen akademije, tvoja pot se nadaljuje v nacionalnem centru«?

“Udeležujemo se turnirjev – redno že zadnje štiri ali pet let. Če sem iskren v življenju pride tudi do izjem… Kot verjetno veš, sem se dogovoril, da bom treniral aktualnega svetovnega in olimpijskega prvaka Viktorja Axelsena v prihajajoči sezoni, kar bo zagotovo malce drugače od do sedaj utečenega sistema. Če pa pogledamo ostale igralce – pri njih se osredotočamo na nižje rangirane turnirje, ker so naši igralci še mladi in v fazi ustvarjanja dobre osnove. Udeležba na turnirjih je pomembna, da lahko spremljamo njihov razvoj in prenos stvari s treningov na tekmovalno igrišče.”

Postal si torej del trenerske ekipe Axelsena, to mora biti popolnoma drugačen izziv, kajne? Imeti pod okriljem nekoga, ki je že prvak. Kako pa je prišlo do te odločitve? Je bila to njegova ideja ali tvoja?

“Iskreno, še nismo začeli, tako da bom to šele videl. Ampak osnova za to je Viktorjeva pobuda. Pogovarjala sva se ob različnih priložnostih, v preteklosti sem mu že pomagal pri določenih stvareh. Na neki točki je prišel k meni in rekel: “Peter, bi mi bil pripravljen pomagati?” Je na točki svoje kariere, kjer je osvojil vse, in čuti, da potrebuje navdih ter partnerstvo na različnih področjih. Zame je to res navdihujoč projekt, ki sem ga sprejel z veseljem. Viktor je neverjeten igralec, eden največjih asov vseh časov. Če lahko k tej zgodbi še kaj dodam, predvsem pa navdih in motivacijo za preostala leta njegove kariere, je to zame velika čast. Poleg tega v začetku ni bil del dogovora, da bi moral biti na akademiji, ampak se je zdaj odločil, da bo prisoten pri nas na Danskem. To mi še posebej veliko pomeni, saj bo to tudi ogromen navdih za mlade igralce na moji akademiji. Z Viktorjem tudi deliva filozofijo in strast za vračanje športu.”

 

»11 let nisem izgubil niti ene same tekme proti evropskim igralcem.«

 

Če skočiva nekoliko nazaj v čas, ko si bil kot elitni igralec. Kako si se spopadal s pritiskom, konkurenco in izzivi na vrhuncu svoje kariere? Kako je bilo z mentalno pripravo v tvoji igri? Si tekom kariere sodeloval s kakšnim športnim psihologom?

“Da, že od devetnajstega leta sem sodeloval s športnim psihologom. Postal je moj prijatelj, s katerim sem delil vse svoje misli in občutke, tako na igrišču kot izven njega. To je bilo ključno za moj uspeh. Kar pa se tiče samega pritiska – seveda je bil le-ta vedno prisoten. Različne faze v karieri prinašajo različne izzive, prav tako dogodki izven igrišča. Ampak ko pogledam nazaj, vem, da sem dal vse od sebe. Naučil sem se toliko stvari, sodeloval z različnimi trenerji, igral proti neverjetnim nasprotnikom, kot so Lin Dan, Lee Chong Wei, Taufik Hidayat. Ti boji so nekaj, na kar rad gledam nazaj in biti del tega obdobja je bilo izjemno. Ampak je bilo tudi težko. Bil sem gonilna sila v Evropi in 11 let nisem izgubil niti ene same tekme proti evropskim igralcem. To je posebna statistika, a prinaša tudi ogromen pritisk. Vedno so pričakovali, da bom zmagal. Je pa tudi drugi vidik…Nikoli nisem osvojil olimpijske medalje ali zlate medalje na svetovnem prvenstvu, in ti dve stvari sta zelo pomembni. Ta pritisk je bil del mojega navdiha, a tudi izjemno naporen. Po takšni karieri zelo dobro razumem kako pomembno je uravnavati tak pritisk. Danes to znanje vključujem v delo z igralci. Želim ohraniti človeški odnos, a hkrati postavljati visoke cilje. Sem trener, ki ponuja podporo in hkrati izziv. To je moj način dela in to me izpolnjuje.”

Kako je bilo sicer obvladovati ves ta pritisk z največjih tekmovanj? Dosegel si štiri četrtfinala na olimpijskih igrah, kajne?

“Da. To je bil res ogromen boj, veš, boriš se vsak dan. Delaš 24/7 na svojem mentalnem stanju, in to je tisto, kar nato prineseš s seboj na igrišče. Ne greš na olimpijske igre samo zato, da sodeluješ. In tudi vsi so pričakovali, da bom zmagal, vsi so pričakovali, da bom osvojil medaljo. Torej, zame ni bilo možnosti, da grem na olimpijske igre zgolj zato, da se zabavam in sodelujem. Olimpijski občutek v vasi in vse to dogajanje, dejansko nikoli ni bilo tako privlačno zame. Vsakokrat znova je šlo za optimizacijo mojega bivanja tam – na kakšen način in kje lahko ostanem osredotočen in miren v svojem okolju….Razen če si stroj. Nikoli nisem bil to, in morda je to moja šibka točka, zaradi katere nisem osvojil željenih medalj. Ampak nikoli ne bi spremenil svojega naravnega pristopa k igri in občutkov, ki mi jih prinaša. Čustva so vse, kar imam – so razlog, zakaj igram. Torej, ničesar ne bi spremenil in ničesar ne obžalujem.”

Bi si lahko v nekem trenutku rekel: “Ok, grem naprej še nadaljnja štiri leta, da le dobim to medaljo” ali si si ob zaključku rekel: “Ok, zadovoljen sem, kako sem končal svojo kariero…”? Vem, da je to težko vprašanje.

“Ob zaključku zadnjih iger sem vedel, da sem končal, zato nisem imel obžalovanj ali dvomov. Vedel sem, da sta moje telo in um na skrajni meji, zato na tem področju nisem imel dvomov. In tudi vedel sem, da je prišel čas. Proti koncu je bilo že zelo težko, ker so bili igralci, proti katerim sem igral, resnično, resnično dobri. Nisem se mogel več kosati z njimi na fizični ravni. Takšna je bila realnost. Ampak dejstvo, da sem jih še vedno lahko izzval, igral tesne tekme z njimi, ko sem bil star 36 let, je bil motivacijski dejavnik zame.”

Vrniva se še malo k akademiji. Kakšna je trenutna zasedba trenerjev in ostalih strokovnjakov pri vas?

“Delamo z različnimi strokovnjaki. Trenutno imamo športnega psihologa, ki z nami sodeluje vsakodnevno. Kondicijskega trenerja pa pogosto nimamo, ker veliko igralcev že dela z njim v svojem vsakdanjem okolju. Spremljam svoje igralce in se odločim, na katerem področju jim lahko največ pomagam. Če je potrebno, vključim tudi kondicijskega trenerja ali koga drugega. Trenutno je naš fokus na vidikih psihološke priprave, ampak bomo videli, kako.«

Ali sodeluješ z drugimi trenerji, da lahko dobro razumeš igralčevo rutino?

»Da, sodelujem z vsemi trenerji. Z vsemi klubskimi trenerji, nacionalnimi trenerji, s komerkoli, ki je pripravljen sodelovati, sodelujem. To se mi zdi izjemno pomembno. Je pa vse odvisno od igralcev. Na primer, imamo indijsko igralko Tanisho Crasto, ki je bila ena najboljših na svetu do 19 let. Imamo Edith Urell iz Švedske in še vse ostale, ki v akademiji trenirajo neprestano. Zanje pripravljamo personalizirane programe, ki vključujejo fizični trening, prehrano in druge specifične potrebe. Včasih vključimo fizično vadbo v sama ogrevanja ali jim pomagamo pri fizični pripravljenosti. Po drugi strani pa večina igralcev, ki pridejo na našo akademijo za krajši čas, na primer dva tedna, prihajajo po specifično znanje in usmeritve od mene, zato postavljamo fokus tja, kjer je to najbolj smiselno.«

 

»Verjamem v to, da se magija dogaja vsak dan v naših vsakodnevnih rutinah in trdem delu na igrišču.”

 

Kako vidiš uporabo tehnologije v treningu? Ali uporabljate kakšna specifična orodja ali metode, recimo kaj so novitete v zadnjih desetih letih?

“Poskusili smo veliko različnih stvari, na primer Clutch, MatchAnalyze, in podobne.”

Kaj je Clutch?

»Clutch je aplikacija za analizo tekem. Preizkusili smo jo z igralci in preizkusili še druge stvari. Ampak na koncu koncev ohranjamo stvari precej preproste. Moj cilj je porabiti svoj čas na najboljši možen način. Nočem zapravljati časa za tehnologijo, ki ne prinaša oprijemljivih rezultatov. Ne želim ustvarjati vtisa čarodeja na Instagramu z objavljanjem “čarobnih rešitev”. Močno verjamem v to, da se magija dogaja vsak dan v naših vsakodnevnih rutinah in trdem delu na igrišču.”

Ali delate na primer video analize – ne samo tekem, ampak tudi tehnične vidike med treningom, na primer za težje tehnične udarce?

“Da, snemamo video posnetke in izvajamo analize, vendar pričakujem, da igralci prevzamejo del odgovornosti za to. Ni vse samo na trenerjih, da to organiziramo. Zahtevamo, da igralci sodelujejo in aktivno prispevajo. Tudi analiza tekem po turnirjih, ogled tekem po koncu je pomemben del. Zato so tudi turnirji ključni – da analiziramo in se učimo.”

Ko si bil na vrhuncu svoje kariere, koliko si takrat treniral na teden? Koliko ur na dan?

“Treniral sem med tremi in petimi urami na dan. Ampak to ni samo trening, to je 24/7 način življenja. To je razlika med najboljšimi igralci in ostalimi – najboljši živijo ta šport ves čas. To zahteva veliko in ni za vsakogar. Pogosto z mladimi igralci skupaj pridemo do ugotovitve: “Ok, to ni zame.” To je težka življenjska odločitev, a če igralec kasneje to prizna in mi pove, da je bila odločitev pravilna, vem, da sem opravil svoje delo kot trener. To mi daje enakovreden smisel kot na primer zmaga igralca na turnirju.”

 

»Glavni kriterij za uvedbo jutranjih treningov je igralčev nasmeh na obrazu.«

 

Bi priporočal jutranje treninge, kot si prej omenil, za igralce do 14 let? Pri kateri starosti, meniš, da je najboljši čas za dodajanje teh zgodnjih jutranjih treningov? Kaj je pri vas na Danskem normalna starost za začetek uvajanja le-teh?

“Pri teh starosti začenjamo to delati z nekaterimi igralci individualno. Mislim pa, da je glavni kriterij za uvedbo jutranjih treningov igralčev nasmeh na obrazu. Ko v tem resnično uživajo, zame ni starostnih omejitev. Vem pa, da je povsod prisotna ta ideja dodajanja jutranjih treningov pred šolo; tudi na Danskem. Potrebno je zavedanje, da zaščitimo mlade igralce pred preobremenitvijo. Ampak če vzameš za primer mene – sam se nikoli nisem ustavil – vedno sem iskal igralce in trenerje, ob katerih sem napredoval. Dokler ne pozabimo, da je pri vsem skupaj pomembna tudi zabava, je veliko stvari mogočih. Veliko je odvisno od reakcij igralcev kako izgledajo, ko pridejo recimo ob 6:15 zjutraj na trening. Ali v tem uživajo, ali to počnejo, ker so jim tako rekli starši? Samo zapomni si, da je pomembno najti ravnotežje. Za vse je čas. Igralci morajo v svojo rutino vključiti tudi družino, prijatelje in sprostitev.”

Se strinjam. Hvala Peter, mislim, da lahko zaključiva. Veliko uspeha s tvojo akademijo še naprej, veliko uspeha z Viktorjem Axelsenom, in zelo sem vesela, da si si vzel čas za ta pogovor.

»Bilo mi je v veselje – vedno ste dobrodošli in z veseljem bi vas nekega dne pozdravil na akademiji.«

 

Maja Tvrdy