Kaja Stanković: “Brez trdega dela, ni uspeha, AMPAK ob tem se moramo vedno tudi zabavati in imeti nasmeh na obrazu.”

Kaja Stanković v akciji (fotografija iz lanskega DP v Medvodah)

 

Kako se aktualna državna prvakinja v badmintonu v teh dnevih sooča s koronavirusom? Kako vzdržujete splošno pripravljenost in kondicijo?

“Mislim, da podobno kot vsi ostali. Situacija je nova, kakšen dan je malo slabši, ampak na splošno se soočam kar dobro. Kondicijo poskušam ohranjati s tekom (npr. različni intervalni teki in šprinti), seveda tečem sama in se izogibam drugih ljudi. Doma imam tudi nekaj pripomočkov (uteži, elastike, ravnotežna deska..), s katerimi izvajam različne vadbe (za moč, hitrost,..). Kar je dobra stvar trenutne situacije je, da je na voljo več časa za preizkušanje novih vadb. Spoznavam se s pilatesom in jogo, obenem pa naredim kakšen zanimiv trening, ki jih na družbenih omrežjih objavljajo znani športniki. Ker živim v stanovanju, nimam možnosti (vsaj malo) igrati badminton, ki ga že zelo pogrešam.”

 

Tik pred epidemijo se je končalo člansko državno prvenstvo v badmintonu, ki je potekalo prvi vikend v februarju. Dvojni naslov državne prvakinje je ponovitev uspeha iz leta 2015, ko ste prav tako osvojili naslov v posamični konkurenci in v ženskih dvojicah. Kako ste tokrat zadovoljni s svojimi igrami v Mariboru?

“Zelo zadovoljna. Letošnjo sezono, poleg ligaškega tekmovanja v Nemčiji nisem imela drugih pomembnih tekmovanj, zato je bilo državno prvenstvo prioriteta na mojem seznamu, tako da sem se nanj načrtno pripravljala en mesec. Fizično sem se na igrišču počutila zelo dobro, prav tako sem bila psihično stabilna. Skozi cel turnir, sem v igrah zelo uživala.”

 

 V finalu med posameznicami ste se srečali z lansko prvakinjo Petro Polanc iz Medvod. Lani je bila le za las boljša v polfinalu, tokrat ste jo ugnali v finalu. Kaj je tokrat odločilo dvoboj?

“Rekla bi, da načrtna priprava. Lansko leto, sem imela v času pred državnim prvenstvom veliko študijskih obveznosti, kar mi je onemogočalo kvalitetne treninge in posledično dobro pripravo. Na tekmovanje sem prišla utrujena in fizično se nisem mogla kosati z boljše pripravljeno tekmico.”

 

V ženskih dvojicah ste skupaj igrali ravno s Petro in brez večjih težav ubranili lanski državni naslov v dvojicah, kar je že vaš četrti državni naslov v ženskih dvojicah. Skupaj imate devet naslovov članske prvakinje, manjka vam le še naslov v mešanih dvojicah!?

“Ja, tako je. Moram reči, da so mešane dvojice disciplina, ki jo najmanj rada igram, poleg tega na zadnjih nekaj državnih prvenstvih mešanih dvojic nisem igrala, zaradi posledično prevelikega števila tekem. Za osvojitev tega naslova, bo pa tudi še čas.”

 

V Mariboru so od izkušenejših igralk nastopile le Nina Kotar, Jerca Bajuk, Tina Adler, Urška Polc. Kako ocenjujete žensko konkurenco v Sloveniji?

“Na žalost, je trenutno v Sloveniji le ena članska igralka, ki se z badmintonom ukvarja profesionalno (Petra Polanc). Zaradi različnih razlogov je slovenski profesionalni badminton v zatonu in menim, da če bi se vse zgoraj naštete igralke, še vedno profesionalno ukvarjale z badmintonom, bi bila konkurenca med nami zelo dobra.”

 

Katera je vam najbolj neugodna nasprotnica in zakaj?

“To je kar težko vprašanje. Na splošno, sem imela vedno več težav z visokimi nasprotnicami, saj moraš res paziti na primeren lok žoge, kajti v nasprotnem primeru hitro dobiš nazaj zelo strmo žogo. V Sloveniji, mislim da je to Nika Arih. Z njo imava vedno dolge in napete borbe.”

 

Kako in kdaj ste se sploh srečali z badmintonom in kdo vas je navdušil?

“Z badmintonom sem se srečala v 1. razredu osnovne šole, pri 6. ali 7. letih. Zanj me je navdušil starejši brat Uroš, ki je takrat že več let treniral. Pri tem, da sem v badmintonu vztrajala še naprej, pa je zaslužna predvsem klubska družba, s katero smo si blizu še danes.”

 

Ali ste se pred tem ukvarjali s kakšnim drugim športom?

“Ko sem bila mlajša, sem nekaj časa plesala, nato pa sem dve leti poleg badmintona trenirala tudi ritmično gimnastiko. Ker časa, da bi se ukvarjala z dvema športoma ni bilo, sem se morala odločiti za enega. Odločitev ni bila lahka, a brez dvoma pravilna!”

 

Od koga ste se največ naučili v svojih začetkih treniranja in kdo je imel na vas največji vpliv?

“Ko sem pri desetih letih zamenjala klub, sem v BK Ljubljana začela trenirati pod okriljem Nikolaja Peshehonova. Takrat sem velikokrat opazovala njegovo delo s starejšimi in uspešnimi igralci ter spremljala njihove rezultate. Največ vpliva je imel sigurno prav on, saj me je vedno znal motivirati in me veliko naučil o badmintonu, kot tudi nasploh o življenju.”

 

Kako se spominjate svojega prvega uspeha?

“Mislim, da sem prve turnirje odigrala pri desetih letih. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin moje prvo državno prvenstvo (U-11), kjer sem zmagala v singlih ter dvojicah in dobila svoj prvi velik pokal. Ta zmaga mi je vsekakor dala veliko motivacije za naprej.”

 

Že kot 17-letnica ste leta 2012 opozorili nase na mednarodnem turnirju FZ Forza Slovenia International, ko ste presenetili z uvrstitvijo v četrtfinale. Takrat ste najprej premagali peto nosilko turnirja Angležinjo Nicolo Cerfontyne in nato Belgijko Marie Demy. Leto kasneje ste na mladinskem evropskem prvenstvu v Turčiji osvojili deveto mesto med posameznicami.  Kasneje se je rezultatska  krivulja navzgor nekako zaustavila, zakaj?

“Leta 2012 se je moj dolgoletni trener Nikolaj Peshehonov vrnil v Ukrajino, od koder prihaja in s tem so se za mene spremenili pogoji za trening, kot tudi za napredek. Za vrhunski rezultat ni bilo ustreznih pogojev in zato sem se po končani gimnaziji odločila, da dam prednost študiju. Jasno je, da ob slabih razmerah in nepopolni predanosti športu, napredek ni bil več takšen, kot bi lahko bil sicer. Taka odločitev seveda ni bila lahka.”

 

Za kateri klub nastopate v tujini?

“Že od leta 2011 tekmujem v 1. (nekaj časa smo igrali v 2.) nemški bundesligi v klubu iz Munchna (TSV Neuhausen Nymphenburg). Zelo sem vesela, da nikoli nisem menjala kluba in lahko za omenjeni klub igram že skoraj 10 let. Izkušnja igranja v nemški ligi je ena lepših v moji športni karieri, saj sem v klubu spoznala veliko dobrih prijateljev, organizacija tekmovanja je na visoki ravni ter za športnika je zelo lepo poskrbljeno.”

 

Na kateri uspeh ste najbolj ponosni oz. na katero zmago?

“Težko izberem samo enega, saj mi vsi veliko pomenijo, lahko pa v ospredje postavim tri. In sicer 2. mesto iz mednarodnega članskega turnirja Victor Slovenia future series iz leta 2018, kar je moj najboljši mednarodni uspeh. Nato uvrstitev na Evropske igre v Bakuju leta 2015 (posamezno in mešane dvojice). Ta športni dogodek je eden najlepših spominov v moji karieri. Ponosna sem tudi na medaljo (3. mesto) iz Evropskega univerzitetnega prvenstva (2017).

 

Katero je najbolj znano mednarodno ime oz. najvišje rangirana tekmovalka proti kateri ste se pomerili?

“Najvišje rangirana igralka s katero sem se pomerila je bila Juliane Schenk iz Nemčije. Pomerile sva se leta 2012 v prvem krogu turnirja Bitburger Badminton Open Grand Prix Gold, ki je potekalo v Saarbruecknu v Nemčiji. Takrat je zasedala 7. mesto na svetovni jakostni lestvici. Omenjeni turnir je zmagala, jaz pa sem takrat šele vstopala v svet članskega badmintona.”

 

Zadnje večje tekmovanje je bilo ekipno evropsko prvenstvo v francoskem Lievenu. Kakšne so vaše želje in cilji za prihodnje vezani na badminton?

“Moji cilji za prihodnje so vezani predvsem na uspešno nastopanje v nemški ligi. Obenem si želim v naslednji sezoni nastopiti na več državnih turnirjih ter na približno treh mednarodnih turnirjih v okolici Slovenije. Želja in cilj je tudi nastop na Univerzijadi prihodnje leto (seveda, če bo zaradi nastale situacije izpeljana). Vedno pa zelo uživam na ekipnih prvenstvih, tako da v kolikor me bo reprezentanca potrebovala, ji bom vedno na voljo.”

 

»…Nenadoma padla v tisto najlepše mentalno stanje, ki ga lahko športnik na igrišču najde – neomajno samozavest v nezmotljivost svojega loparja –in mlajši tekmici se je moralo, ob kotih in krivuljah, ki jih je v svoji igri našla Kaja, nenadoma zazdeti, da je njena polovica igrišča vsaj dvakrat večja. Kaja je drugi set odigrala z odličnostjo mojstra, ki se dobro zaveda svojega truda in vložka – z mirno roko tekmovalca, ki črpa samozavest iz vednosti, da športnik vse, kar se nadzirati da, opravi že daleč preden nastopi odločilni trenutek, nato pa samo še pusti, da telo brez voznika samo opravi tisto, kar je takrat že samoumevno.« tako natančno in analitično je v značilnem slogu tvoj trener Matjaž opisal igro v finalu letošnjega DP… Kaj pa Kaja med drugim še počne, ko nima v rokah svojega nezmotljivega loparja?

Najprej moram pohvaliti kreativnost Matjaža, vedno me preseneti s svojim talentom za pisanje, tako da moram vsak njegov prispevek večkrat prebrati.

Uf, trenutno počnem veliko stvari. Največ časa mi trenutno v karanteni pobere pisanje magistrske naloge, poleg tega se dodatno izobražujem za manualnega fizioterapevta v Nemčiji, ki traja dve leti (1x na mesec imam v Muenchnu večdnevno izobraževanje), aktivno se učim nemščino (da bom lahko uspešno opravila izpit v Nemčiji ), vodim vadbo za starejše v Ljubljani. S temi koraki vstopam v profesionalni svet fizioterapije. 

Zelo veliko mi pomeni druženje s prijatelji (kar trenutno, poleg igranja badmintona, najbolj pogrešam), branje knjig, hoja v hribe, potovanja ter zelo rada tudi ustvarjam.”

 

Imate kakšen nasvet za vse mlade badmintoniste in badmintonistke?

“Imam dva nasveta:

• Kljub temu, da je badminton individualni šport, ne smemo pozabiti na timski duh in se na treningih vzpodbujati in si pomagati. Namreč, če bo naš klubski (reprezentančni) kolega boljši, bomo boljši tudi mi sami!
• Brez trdega dela, ni uspeha, AMPAK ob tem se moramo vedno tudi zabavati in imeti nasmeh na obrazu. Ob težkih trenutkih na igrišču, vedno pomisli na Luko Dončića, ki je vedno nasmejan ob igranju košarke, in to naj te opomni, zakaj pravzaprav igraš badminton.”