Dr. Milan Hosta

Dr. Milan Hosta, športni filozof

“Ko zmaga postane imperativ, se športni duh izrodi.”

Kaj je Fair play in kaj vse razumemo pod Fair play? Zakaj npr. nimamo slovenske besede?

“Poštena igra bi se glasil dobesedni prevod, ki pa žal ne zadosti sporočilu sintagme fair play. Morda bi bilo bolje, če bi prevajali kot lepa igra. Kajti lepa igra je tista, v kateri udeleženci uživajo, merijo spretnosti in se pri tem spoštujejo. Fair play zato težko dobesedno prevajamo, saj izgubi na vrednosti. Gre za skupek moralnih vrednot, ki naj bi jih uveljavljali ob tem, ko smo športno aktivni: poštenost, strpnost, zaupanje, spoštovanje, sodelovanje, pravičnost …”

Ste promotor Fair playa. Kakšna je današnja vloga Fair playa v sodobnem športu in kaj opažate?

“S kolegi že več kot 15 let sistematično posegamo v športni prostor in se pri tem izogibamo moraliziranju. Gre za osnovno higieno odnosov, ki so v športu včasih postavljeni na prepih, saj sama struktura igre predpostavlja konflikt. V modernem športu in nasploh v današnji družbi pa mnogi zunanji motivi vdirajo v športno areno in skvarijo duha igre. Gre za finančne nagrade, slavo in medijsko pozornost udeleženih. Zato danes pogosto celo trenerji že otroke učijo, kako postaviti moralne vrednote ob stran za dosego cilja, točke, zmage. Češ, da je treba za ekipo narediti vse in žrtvovati tisto, kar je inherentno humanega v športu.”

Nekje pravite, da je šport moralni poligon, kjer je igra ujeta v pravila. Kateri so danes tisti negativni vidiki, ki ogrožajo lepoto športa?

“Poglejte naprimer igre z žogo. V osrednjo strukturo igre je postavljen konflikt: jaz (mi) želimo dati gol, koš, doseči točko, ti (vi) pa mi to preprečujete in pravzaprav želite nasprotno. S pravili igre pa povemo, kako bomo ta konflikt razrešili na nenasilen način in pri tem uživali v prakticiranju spretnosti žoganja, strateškega razmišljanja itd. Mar ni to čemur v športu rečemo ‘finta’ – preigravanje – v bistvu pričakovana laž. S telesom nakažemo gibanje v levo, potem pa dejansko krenemo v desno. Zato pravim, da je šport, športne igre še posebej, moralni poligon. Za vsako potezo se skriva nevarnost, da bomo prekoračili pravo mero in s tem prekršili pravila ali sprejemljive moralne norme. İn če se to dogaja pogosto, potem se igra konča. Otroci se tako naučijo podrejanja skupnim interesom, to je, da igro ohranijo pri življenju. “

Nekoč smo pri nas živeli v socialistični družbi, danes v kapitalizmu. Ali je kapitalistična družba  bistveno spremenila šport?

“Šport se je na eni strani totalno skomercializiral. Postal je posel, industrija. Športniki in trenerji so kot prekarni delavci, ki nikoli ne vedo, kdaj bodo ostali na cesti. Če nisi v špici, gre pogosto za velika odrekanja in vlaganja celotne družine, ki v mladostnikovem telesnem kapitalu vidi način, kako se povzpeti po družbeni lestvici, ali pa zgolj kako zadovoljiti otrokove ali svoje neizživete sanje. Prodajanje upanja je nekaj najbolj donosnega. Na drugi strani pa se k sreči še vedno ohranja in poudarja socialno noto športa, saj prinaša veliko pozitivnih učinkov tako za javno zdravje kot povezanost med ljudmi. Tu predvsem poudarjam vlogo festivalskega športa, kjer je tekmovalnost nepomembna. “

 

Kakšna je družbena vloga športa na lokalni in na nacionalni ravni?

“Šport danes zavzema mesto, ki so ga včasih imele ljudske igre in folklore. Povezuje ljudi.

Naj pokažem na primeru naše soseske v Ljubljani, kjer sem živel. Gre za majhno sosesko, kjer smo se vsi poznali med seboj. Otroci smo imeli le eno igrišče s peskovnikom, starejši pa so ob cesti postavili koš in na travniku nogometno igrišče, kjer so se včasih tudi očetje pridružili. Enkrat na leto pa smo imeli veselico krajevne skupnosti. Potem je cesto zasedla pločevina in koš so požagali. Mi smo odrasli in zgodil se je generacijski prepad. Kar naenkrat smo se znašli s svojimi otroci brez igrišča zanje. Peskovnik je postal rastlinjak in stranišče za kužke. Vsak je imel na svojem vrtu zasebno igrišče, sosedov pa nismo več poznali. To ni dobro za skupnost, ni več zaupanja, ni več sodelovanja, ni več družabnosti. Nato smo na mojo pobudo, v katero smo aktivno vključili tudi otroke, ki so po soseski razdelili letake, da hočejo igrišče nazaj, s pomočjo Mestne občine Ljubljana, postavili lična igrala, tobogan in gugalnice ter peskovnik za najmlajše. V sence dreves pa smo postavili nekaj klopi. Ne bom izgubljal besed in govoril, da so se nekateri starejši dobesedno bili pripravljeni postaviti pred delovne stroje in preprečiti akcijo, češ da ne bodo mogli spati v miru. Raje povem, da je igrišče polno razigranih otrok. Starši vedo, da je njihov otrok na varnem in otroci imajo končno spet svoj svet in družbo, ki je na svojem zasebnem igrišču ne more kupiti noben starš. Babice čuvajo vnučke in klepetajo… To, to je družbena vrednost športa na lokalni ravni. Na nacionalni ravni pa lahko potem govorimo o socialni povezanosti in o varčevanju pri stroških javnega zdravja, potrošnji, ki se vrti v športu, turizmu povezanem s tem ipd. “

Kaj je bistvo športa? Kako in kdaj je lahko tekmovalnost  škodljiva?

“Bistvo športa je očem skrito. Vsak si ga sam določa in tekmovalnost ni nujni pogoj za obstoj športa. Današnja zahodna družba malikuje tekmovalnost in zato smo doživljajsko oropani za druge izkušnje. Tekmovalnost je strukturirana v naslednjem sosledju: merjenje, primerjanje, rangiranje. Merimo svoje sposobnosti in znanje veščin, potem se primerjamo, kar je tudi v naši naravi. Problem nastane največkrat pri smiselnosti rangiranja in posledično nagrajevanja dosežka. Kar naenkrat dobimo enega zmagovalca, vsi drugi pa so poraženi. Ne dovolj dobri. In ko zmaga postane imperativ, se športni duh izrodi. Tako športniki kot cel podporni sistem so pripravljeni narediti marsikaj za dosego tega cilja. In tako se dogaja nasilje nad telesom že na treningih, nasilje nad humanimi vrednotami in medsebojnimi odnosi, ter psihološko in pedagoško nasilje nad otroci.”

Kapital poganja današnji profesionalni vrhunski šport. Kaj se v resnici dogaja v ozadju svetovnega športa, kar športniki in ljubitelji športa ne vidimo?

“Saj vidimo, le zatiskamo si oči. Velike športne prireditve so najprej poligon za nepremičninski lobi, ki poceni zemljišča drago proda. Pri tem izselitev prebivalcev nikogar ne zanima. Bleščeče stadione gradijo sodobni sužnji in Stožice so bolj pravilo kot izjema. Da, tudi umirajo na gradbiščih, ker nimajo osnovne varnosti. Ljudstvo pa potem navdušeno s pivom in kokicami na okrvavljenih sedežih pozdravlja zmagovalca. Namerno karikiram, saj je še premalo zavesti o tem, kako reproduciramo svet, katerega pravzaprav nočemo. Da ne omenjam vsakodnevne naporne treninge otrok in mladostnikov, ki so delovno sredstvo mednarodnih športnih zvez. Ko material (gre za otroka) ne zdrži več, se preprosto nabavi nova zaloga – človeški viri, pravijo temu v ekonomiji.”

V čem se vidijo glavne razlike športa v zahodnem svetu v primerjavi z Vzhodom?

“V bistvu jih ni več, govorim seveda o tekmovalnem organiziranem športu. Šport je postal univerzalna sekularna religija z milijoni privržencev po vsem svetu. Stadioni so svetišča, kjer se priklonimo bogovom, ki so jih zgradili in sponzorjem, ki nam pridigajo s piedestala.”

Vrhunski šport je postal gladijatorstvo, na velikih tekmovanjih štejejo le medalje. V  katero smer gre razvoj športa v svetu in na katere pasti vrhunskega športa je treba opozoriti?

“Komercializacija, spektakelizacija, gigantizem in rekordizacija so vsekakor trendi, ki nažirajo medčloveške odnose in doživljajsko vrednost športa. Poleg tega velja omeniti še medikalizacijo in kiborgizacijo. Slednje vodi športnike v poseganje po najnovejših tehnologijah in biološko kompatibinih materialih (telesnih vsadkih, korektivih) z namenom izboljšanja človeka oziroma dosežka. “

Vsi športi niso enako tekmovalni in medijsko zanimivi. Kako jih vi delite?

“Mnogo je načinov. Dvoranski in v naravi, ekipni in individualni, enostavni in kompleksni, športne igre … Delitev je vselej le priložnostna.”

V katero smer gre šport  v Sloveniji? Vse manj je sredstev za razvoj vrhunskega športa. Kakšna je prihodnost slovenskega športa?

“Šport odraža stopnjo razvitosti družbe in seveda tudi geografske danosti. Slovenija je športno zelo razvita dežela. Vsaka šola ima telovadnico oziroma dvorano in tudi naravo dobro izkoriščamo v te namene. Vrhunski šport je zavezan globalnemu trgu, ki pa je neprizanesljiv. Preživijo le najmočnejši. V tem smislu presegamo pričakovanja. Menim, da gre uspehe pripisati dobremu strokovnemu delu in očitno tudi neki kljubovalni drži športnikov in trenerjev ter tudi funkcionarjev , da , kljub ne ravno najboljšim pogojem, dajejo vse od sebe in posegajo po izjemnih rezultatih. Torej, tudi v prihodnje lahko računamo na medalje.”

Kot vodja inštituta za razvoj športa, Spolint, ste vzpostavili spletni portal Ogledalo športa. Kakšen je njegov  namen?

“Namen je bil dvigniti transparentnost dela v športu, vplivati na kakovost upravljanja in javno govoriti o perečih problemih ter izzivih. Žal se glavni akterji, tu mislim na pomembne športne organizacije, niso aktivno vključili v pobudo in zadeva je sedaj ‘zamrznjena’ in čaka na boljše čase.”

Ali država dovolj in na pravilen način podpira slovenski šport? Kakšno je vaše stališče?

“Nikoli ne bomo vsi zadovoljni. Zato lahko govorim le o sebi. Sam bi dal več podpore programom za športno rekreacijo, razvoju festivalske športne kulture in spodbujal aktivnosti, kot so kolesarjenje na delovno mesto, postavljanje zunanjih igrišč s tematskimi kotički za vse generacije v vsakem parku.”

Kateri športni dogodki v tem letu bodo za vas najzanimivejši?

“Iskreno priznam, da so mi najzanimivejši dogodki tisti, v katerih sem aktiven sam. Torej kakšna odbojka, košarka, badminton, tenis, rolanje, sprehodi itd. s prijatelji ali družino. Nisem pogost konzument velikih prireditev. Sploh pa je letos, ko sem polno zaposlen na projektu socialnega vključevanja kurdskih otrok in mladine skozi šport v JV Turčiji, ostane bolj malo priložnosti za ogled spektaklov.”

Hvala za odgovore in še veliko uspeha pri vašem nadaljnjem delu!

Bojan Breznik