Intervju – Silvio Jurčić: “Pritegnila me je vsa ta hitrost badmintona…”

 

Silvio Jurčić ( na sliki levo), trener BK Zagreb Maksimir in hrvaški selektor mlajših kategorij v badmintonu

 

Začetki badmintona na Hrvaškem segajo v leto 1989, ko je bil z ustanovljen Badminton klub Zagreb Maksimir. Prve aktivnosti badmintona so povezane z dvorano gimnazije na Jordanovcu?!

„Da, res je. V MIOC-u oz. sedanji XV. gimnaziji na Jordanovcu so se začele prve aktivnosti v badmintonu. Najprej na rekreativni bazi in na zunanjih igriščih dvorane MIOC, ki je bila zgrajena leta 1987 za potrebe Univerzijade. Pobudnik in začetnik je bil Berislav Šarić, ki je sedanji lastnik badmintonskega centra „Max“ na Zagrebškem velesejmu, kjer je kar 20 igrišč. Če nadaljujem z zgodbo, v jeseni ko se je vreme poslabšalo, se je na pobudo profesorja Jurenića končno badminton preselil v dvorano MIOC-a. Najprej smo imeli na razpolago malo dvorano z dvema igriščima, nato štiri igrišča na 1/3 dvorane, šele kasneje pa osem igrišč na 2/3 celotne dvorane. To je prekrasna dvorana nasproti šole Vladimir Nazor, ki je dala prvo hrvaško generacijo badmintonistov. Klub se je imenoval „Zagreb“, kasneje Zagreb Tuing, pa Zagreb BSN, leta 1997 dobi sedanje ime “Zagreb Maksimir” in vse do danes nosi ime najlepšega parka v tem delu Evrope.”

 

Nekoč ste bili nogometni vratar, vaša sestra Andrea je bila hrvaška reprezentantka v odbojki. Kako in kdaj sta se znašla in srečala z badmintonom?

“Ko sem bil leta 1991 v JLA, sem se nasmejal njeni izbiri športa, ker nisem nič vedel o badmintonu. V tem času se je sestra profesionalno ukvarjala z odbojko, bila je mladinska reprezentanka Jugoslavije, kasneje članska reprezentantka Hrvaške na položaju sprejemalke, kot zamenjava svetovno znane igralke Irine Kirilove. Popolnoma slučajno, aprila leta 1991, se je Andrea ob kavi srečala z Danijelom Lackom in Marjanom Vugrincem, ki sta jo povabila, da se preizkusi tudi v badmintonu. In ta zgodba je trajala skoraj deset let, Andrea je postala devetkratna hrvaška prvakinja. Če se ne motim, je na Hrvaškem izgubila le dve tekmi, eno v posamični konkurenci in eno tekmo v mešanih dvojicah. Ko sem se septembra leta 1991 vrnil iz vojske in odšel takoj na študij, sem se prvič zares srečal z badmintonom. Prvi trening je bil v Domu odbojke z Andreo in Trpimirjem Baračem. In takoj dobil prave športne “batine”, prav nič mi ni pomagala moja vratarska brzina, deloval sem v neki drugi brzini, kar me je nato prignalo, da se začnem postopno učiti badmintona. Potreboval sem kakšni dve leti učenja, da sem jima lahko vrnil milo za drago. Ni mi bilo težko napredovati ob velikem številu entuziastov, profesorjev in študentov,  UNPROFOR-jevcev iz Pakistana, Jamajke, Kanade…in se zares zaljubiti v badminton. Pritegnila me je vsa ta hitrost badmintona, hitrost žogice, gibanja, tehnike, taktike…oboževal sem backhand…

Andrea je zahvaljujoč odbojki imela najmočnejši smash med ženskami. Boljšega tudi od mene, tako da v mešanih dvojicah je bila kar prednost, ko je bila zadaj, saj sem sam deloval odlično v igri na mreži…Nasploh sem bil bolj obrambni igralec, ker sem bil pred tem nogometni vratar. V nogometu je zahtevno biti na položaju vratarja, ker ne smeš narediti napake in stalni pritisk na mladega vratarja je ogromen. Mentor in moj trener je umrl zaradi infarkta in to je takrat pomenilo tudi moj konec nogometne kariere. Kasneje so mi pravili, da sem bil velik talent, vendar je nogomet vedno predstavljal prevelik stres zame in sem bil pravzaprav vesel, da sem našel v življenju neki drugi šport.“

 

Od koga ste se največ naučili in kaj vas  je prepričalo, da ste ostali v badmintonu?

“Berislav Šepić je bil glavni šef celotne operacije imenovane badminton. Leta 1994 s prihodom Sergeja Bendina iz Ukrajine, ta postane moj trener. Njemu se lahko zahvalim, da sem se ogromno naučil glede gibanja, tehnike, metodike dela, treninga za otroke. Veliko znanja sem odnesel s konferenc, ki so potekale v času svetovnih prvenstev 1995, 1997 in 1999, ter na tečajih, ki jih je vodil Martin Guld. Na enem od teh konferenc so bili prisotni Lee Jak Bok, Park Joo Bong, Gilian Clark…Do tedaj smo se učili predvsem iz kaset in tekem, Yang Yang – Morten Frost, ter s finala OI 1992 v Barceloni Wiranata –Kusuma. Še danes se spominjam vsakega njihovega giba…Fascinirala me je hitrost igre, in ljudje v badmintonu, ki so tedaj bili res nekaj posebnega. Miroslav Sikavica, sedaj nagrajeni režiser, Danijel Lacko alfa in omega nekega drugega športa, Alan Krajziger, Karl iz Jamajke, Pakistanec Jusuf Ansari, profesor Zoran, profesor telesne vzgoje Juranić, Slobodan Vučen, gospod Jura ali Dado, za vse nas dedek – Guerrino Mihić, Marko Goljak –prvi prvak Hrvaške, Zrinko in Vedran Ručević, odbojkar Trpimir  Barač, Deba, Srdjan Podvorac, Dragutin Užbinec…Ne morem vam sedaj vsega opisati, kako sem bil vedno srečen v njihovi družbi.”

 

Leta  1992 se ustanovi Hrvaška badmintonska zveza in organizirano je bilo prvo prvenstvo Hrvaške v badmintonu? Kakšne rezultate ste dosegali?

“Na prvem hrvaškem prvenstvu leta 1992 sem bil 13., izgubil sem od vratarja dvorane, Dragutina Vešligaja! To me je šele razbesnelo! Leta 1995 sem bil prvak v dvojicah z Miroslavom Sikavico ter 6x zmagovalec v mešanih dvojicah s sestro Andreo. Leta 1999 je večno drugi, končno postal tudi posamezni prvak Hrvaške. Tekmoval sem tudi v slovenski A, kar je zame predstavljal velik uspeh. Mislim, da sem enkrat v tekmi za četrtfinale izgubil od Andreja Poharja (5:15; 9:15). Po letu 1999 sem osvojil drugo, tretjo mesto na prvenstvih, kar mi ni bilo več tako pomembno, ker je v ospredje že prihajal moj varovanec Vedran Ciganović. Na svetovnem prvenstvu v Kopenhagnu leta 1999 sva s sestro Andreo v mešanih dvojicah dosegla uvrstitev v tretji krog. Bila sva na 144. mestu na svetovni lestvici. S trenerskim delom sem pričel že leta 1995, prevzel klub leta 1997, in to je bila pot in smer, ki me vse bolj zanimala.”

 

Kdo je v klub pripeljal ukrajinskega strokovnjaka Sergeja Berdina? V hrvaškem badmintonu so delovali tudi drugi tuji trenerji, med njimi tudi Kitajec Mao Hong. Kdo je najbolj zaslužen za razvoj badmintona na Hrvaškem?

“Sergeja Bendina je pripeljal Berislav Šarič, Ukrajinec je bil v neki povezavi z Nikolajem Pešehonovim s katerim sta bila prijatelja. Sergej je naredil prve in zelo pomembne korake v hrvaškem badmintonu. Ob njem smo se kalili Andrea in jaz, Matea Čiča, Neven Rihtar, Maja Šavor, in celo Zvonimir Đurkinjak. Največ za razvoj Zvonimira Đurkinjaka, Zvonimir Hoelblinga, Igorja Čimburja, Staše Poznanović, in na koncu Matee Čiče, je zasluga kitajskega trenerja Mao Honga. Od njega sem sprejel ogromno koristnih nasvetov, drugačen pogled na badminton, drugačna tehnika…In moram priznati, da je imel zelo velik vpliv na vse nas. Od tujih trenerjev so bili prisotni še Poljak Karol Hawel v Maxu, Madžar Szolt Karony, Danec Martin Guld, ki je vodil tečaje…”

 

Kakšno je bilo takratno sodelovanje s Slovenijo, ki ima dolgoletno in najdaljšo tradicijo badmintona na tem območju?

“Sodelovanje s Slovenijo je bilo vedno odlično, in je tudi danes. Naš prijatelj Bojan Sekereš iz Lendave, je pokazal pot Berislavu Šariću in Lendava je predstavljala vsem nam skupni dom. Veliko nam je pomagal tudi Aleš Babnik. Sodelovali smo v slovenski ligi; D, C, B, A turnirje in to je bila najboljša šola. Murn, Hawlina, moji dobri prijatelji Trampuž, Dušan Skerbiš, Šrekl, Poharji, Šepci…na vseh teh tekmovanjih so se sklepale prijateljske vezi, ki trajajo še danes. Aljoša Rovan me je povezal z Brežicami, kjer smo imeli veliko poletnih priprav, sedaj z mano dela Katarina Kevo. Vlado Kevo mi je dober prijatelj. Če želite občutiti duh stare Juge, obiščite MC v Brežicah. Brežice so polne Zagrebčanov. Lepi spomini me vežejo na Medvode in Ljubljano. Iskreno povedano brez Slovenije sigurno ne bi tako hitro napredovali. Z Dušanom Skerbišem sodelujem že vrsto let in mi je pomagal glede turnirja Zagreb Youth Open-a, ideju za organizacijo tega velikega tekmovanja je dal Dodo Kuprivec, od Mihe Košnika nabavljam žogice…Prav je, da sodelujemo, ker smo si blizu in samo s skupnimi močmi lahko gremo vsi skupaj naprej.”

 

S sestro Andreo sta bila sploh prva hrvaška tekmovalca, ki sta nastopila na svetovnem prvenstvu v Švici leta 1995. Kako se spomnjate tega prvega nastopa?

“To je bila najlepša izkušnja. Organizacija prvenstva je bila izjemna, imeli so 24 igrišč za ogrevanje in trening zraven velike dvorane. Prvič sem v živo videl Miu Audinu, Susanti in Kusumu, bil na treningu kitajske in indonezijske reprezentance. Na prvenstvu sem izgubil že prvo tekmo, mislim, da proti Meljnikovu iz Rusije. Z  le štiriletnimi izkušnjami seveda nismo imeli nikakršnih možnosti. Andrea je sicer zmagala eno tekmo in kasneje izgubila od japonske igralke. Bili smo na Players zabavi z vsemi temi badminton “facami”. To je to, verjetno sem prav zaradi vsega tega še vedno v badmintonu. Kaj takšnega nisem nikoli doživel v nogometu.”

 

Katera mednarodna tekma vam je najbolj ostala v spominu?

“Prva tekma na velikem tekmovanju; na EP v Hardogenboschu proti Simona Archera, ki je imel tedaj najmočnejši smash na svetu. Ja, prvega njegovega smasha na tekmi sploh nisem videl…”

 

Kasneje ste postali selektor članske hrvaške reprezentance?!

“Članski selektor sem bil v obdobju od 2006 -2016. Od leta 2018 sem postal selektor za mlajše kategorije, kar mi je dodatni izziv in želja, da ustvarjam in iščem talente. Ponosen sem, da v tem obdobju smo imeli največ uspehov.”

 

Na katere svoje tekmovalce ste najbolj ponosni?

“Na Mateo Čiču, ki je s šestnajstimi leti postala prvakinja Hrvaške. In sedaj z 32. leti je ponovno prvakinja Hrvaške. Vedno sem verjel v njo zaradi njenega karakterja in hitrosti. Čeprav niso moji varovanci, sem zelo ponosen, da sem kot selektor sodeloval pri največjem hrvaškem uspehu, ko sta Zvonimir Đurkinjak in Zvonimir Hoelbling osvojila zlato medaljo v dvojicah na sredozemskih igrah v Mersinu leta 2013.”

 

Sedaj delujete kot trener BK Zagreb Maksimir in selektor mlajših kategorij (U-11, U-13, U-15). Kakšna je prihodnost hrvaškega badmintona?

“Na splošno je badminton v vse večji ekspanziji. Vsi delajo dobro in ni več enostavno doseči dober rezultat. Mislim, da manjka prava selekcija, ki bi morala biti v vse večjem številu šol. Malo je klubov z velikim številom otrok. Zagreb Maksimir ima trenutno okoli 80 otrok, enako Bjelovar, Medvedgrad, Medjimurje Čakovec…ali ne vidim dovolj entuziazma. Nacionalni center je morda ena od rešitev, vendar ne na način, kot smo začeli, z občasnimi kampi. Srbi so se tega lotili nekoliko drugače in so že bistveno pred nami. Vseeno bolje nekaj, kot nič. V Čakovcu smo imeli dva dni skupnih priprav vseh mlajših kategorij. Bilo nas je 35 na tem prvem srečanju in se moram zahvaliti Tomislavu Grubiću in BK Medimurje na celotni organizaciji. Imamo talente, vendar bo potrebno z njimi več delati. V klubu imam kar nekaj talentiranih otrok, in vidim našo prihodnost. Na stari slavi se ne da živeti, polna energija in povezovanje so ključ do uspeha. Klubi bi morali igralce po 15. letu poslati v center, kjer se najboljši med sabo srečujejo, in takrat je zagotovljena rast kvalitete. Klubaštvo nas ubija. Ali morda veste v katerih klubih sta Lin Dan in Lee Chong Wei? Jaz pojma nimam…”

 

Pred kratkim na mednarodnem turnirju v Čakovcu sem opazil nekaj zelo talentiranih mladih hrvaških igralcev in igralk. Kakšna je trenutna situacija in potencial pri najmlajših tekmovalcih?

“Po mojem prepričanju imajo zelo velik potencial Lovro in Nika Matovina, Kora Špehar, Ana Pranić, sestre Podvalej, Jelena Buchberger, Roko Pipunić, sestre Novak, Lucija Mežnarić. Veliko obeta Mihael Jurenić, v Karli Podvalej vidim novo Čiču, Kora Špehar je zelo zanimiva tekmovalka, Jelena je čarobna igralka…ali nikoli se ne ve. Mnogi, ki so bili uspešni v mlajših kategorijah, se niso kvalitetno razvijali v članski kategoriji. Đurkinjak je primer, ko so njegovi rezultati prišli mnogo kasneje.”

 

Na Evropskih igrah v Minsku bosta Hrvaško predstavljala Zvonimir Đurkinjak in Maja Pavlinić. Kakšna so pričakovanja?

“Zvonimir Đurkinjak je imel veliko poškodb v zadnjem letu. Maja je pred kratkim prestala operacijo kolena. Upam, da bosta oba izkoristila priložnost, premoreta veliko potenciala, ki ga do sedaj še nista izkoristila. Za mene ima Đurkinjak potencial igralca za prvih deset na svetu, vendar ko sem ga zadnjič gledal, ni imel moči za igro v tretjem setu. Mislim, da njemu manjka količina kvalitetnega treninga in ne vem, ali ima sploh kaj atletskega treninga. Želim jima vse najboljše in takšna tekmovanja so lahko odskočna deska za večje spremembe. Le maksimalni trud ustvarja uspeh, medtem ko vse ostalo je izguba časa.”

 

Verjetno ste že začeli s pripravami na mednarodni turnir Zagreb Open 2019, ki bo potekal od 27.-29. septembra 2019. Lansko leto je turnir gostoval v dvorani “Dražena Petrovića”. Kaj se pričakuje letos?

“Pri nas je vedno težava glede dvoran, saj večji športi diktirajo šport v mestu in na Hrvaškem. Lansko leto je SEHA liga nas vrgla iz Sutinskih Vrela in smo se prestavili v Cibonu. Bilo je zanimivo, vendar najboljša naša dvorana je Sutinska Vrela. Zagreb U17 OPEN je edini turnir za to kategorijo v septembru in je v sklopu turnirjev Badminton Europe. Zagreb Youth Open v kategoriji do 15. let je upoštevan kot turnir, kjer se zbirajo točke v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 do 15. let. Ker bo med najmočnejšimi turnirji,  pričakujemo, da presežemo število 300 udeležencev, kolikor je bila lanska rekordna številka. Letos ne bo v programu mešanih dvojic za kategorijo U-13, ker si želimo imeti več prijav in da bo vse potekalo hitreje. Nisem verjel, da bo v tako kratkem času ta turnir na tem nivoju uspešnosti.”

 

Na Koroškem organiziramo mednarodni turnir poimenovan “Badmintonček-Badmintončica” za najmlajše kategorije, naslednji turnir je v začetku leta 2020. Ali se vidimo z vašimi tekmovalci na Ravnah na Koroškem?

“Seveda, imamo mlado ekipo in veliko otrok. Novi turnirji in nove izkušnje so nam še kako potrebne, zato z veseljem sprejemam vaše vabilo. Vidimo se na Ravnah. Enkrat smo se po vrnitvi iz Italije napačno zavili in šli po krajši poti proti Hrvaški, ne po avtocesti. Ni mi bilo žal. V Slovenj Gradcu smo imeli tečaj Shuttle time in moram priznati, da mi je ta skriti kot Slovenije prekrasen. Že davno je od tega, ko sem bil na Rogli, kjer smo imeli kamp. Seveda se moramo udeležiti vašega turnirja, in verjamem da bo otrokom zelo všeč.”