Stane Koprivšek: “Naša generacija je igrala v obdobju, ko se je s talentom in improvizacijo še dalo presenetiti in uspeti.”

Na sliki: Stane Koprivšek in Gregor Berden na enem od evropskih prvenstev

Danes 66-letni Stane Koprivšek iz Ljubljane je legenda slovenskega badmintona. Je otrok Ježice, kluba, kjer se je tekmovalni badminton začel praktično iz nič, saj se je prva leta igralo v bližnjem gozdičku, kasneje v manjši telovadnici, in se postopoma razvilo vse do vrhunske ravni.

V svoji karieri je osvojil kar 17 naslovov državnega prvaka v badmintonu, leta 1973 in 1980 je bil trikratni prvak. V zlatih letih slovenskega badmintona je predstavljal nepremagljivega igralca v moških dvojicah, predvsem sta na mednarodnem prizorišču blestela z Gregorjem Berdenom. Njun največji uspeh predstavlja uvrstitev v četrtfinale evropskega prvenstva v angleškem Preastonu leta 1978.

 

 

Letos mineva natančno 50 let, ko ste prvič postali republiški prvak v badmintonu. Leta 1969 sta z Jožetom Frankovičem postala mladinska prvaka v moških dvojicah. Kako se spominjate teh začetkov, kako in kdaj ste se prvič srečali z badmintonom?

»Tega podatka se bi res težko spomnil, je pa to bilo takrat kar veliko presenečenje, ker sta v mladinski konkurenci prevladovala klubska kolega Mladen Škof in Bojan Kaplan. Sicer pa smo bili takrat na Ježici še zelo mlad klub, ki še ni imel uspehov v članski konkurenci.«

Kdo je bil vaš prvi mentor, učitelj?

»To je bil Miro Prošek, ustanovitelj Badmintonskega kluba Ježica, ki  je okoli sebe zbral fante in dekleta iz naselja Stožice in jih navdušil za badminton. Prva leta se je igralo kar v bližnjem gozdičku, potem pa nas je Prošek včlanil v društvo TVD Partizan Ježica. Tako smo dobili možnost igranja v manjši telovadnici osnovne šole na Ježici, ki je sicer imela zelo nizek strop (cca 4 m). Kasneje smo dobili še možnost igranja na Osnovni šoli Danile Kumar, prav tako v manjši telovadnici. Morda je bil to razlog, da smo bili tako dobri v igri dvojic, ker smo morali gojiti nizko igro.«

Kako je bilo glede loparjev in opreme v tistih časih?

»V začetku smo igrali s tistimi, kar se je dobilo, seveda z lesenimi loparji in plastičnimi žogicami. Med najboljšimi loparji sta kotirala leseni Dunlop in Donnay, kasneje pa prvi kovinski Carlton. V sedemdesetih letih smo hodili po opremo v Celovec, nekaj pa smo jo imeli možnost kupiti tudi na tekmovanjih  v tujini.«

 

»Tekmovalni badminton na Ježici je nastal praktično iz nič in se je postopoma razvil do vrhunske ravni. »

 

Prvi članski državni naslov sega v leto 1972, ko ste zanimivo postali prvak v posamični konkurenci. Kasneje ste največ športnih uspehov osvojili v igri dvojic. Vaša generacija pri BK Ježica je bila menda znana predvsem po odličnih dvojicah?

»Če se prav spomnim, je to bilo na državnem prvenstvu v Mariboru. V tistih letih sva z Gregorjem Berdenom (takrat je bil član BK Olimpija) še zelo mlada naredila preboj kot posameznika  tudi v članski konkurenci. Kot zanimivost povem, da se je takrat igralo po dvojnem izločilnem sistemu, ki je bil zelo naporen, sploh če si na eni strani tabele izgubil in se potem uvrstil v finale. Tako sem v dveh dneh v treh disciplinah odigral nekaj čez 50 setov.

Moji največji uspehi so res  bili v igri dvojic, ki smo jo na Ježici gojili še s posebnim veseljem. Poleg nizkih telovadnic, je zanimivo še to, da se je igralo v telovadnici z enim igriščem in še to enkrat ali dvakrat na teden po uro in pol, tako da bi bilo igranje posamezno zelo potratno.«

Kdo so bili znani igralci z Ježice iz vaše generacije? Med podatki, ki sem jih zasledil je ekipa Ježice leta 1980 v Muelheimu osvojila 5. mesto na evropskem klubskem prvenstvu?

»Kot sem že povedal,  je tekmovalni badminton na Ježici nastal praktično iz nič in se je postopoma razvil do vrhunske ravni. Organizacijsko je bil v začetku najzaslužnejši Miro  Prošek, potem se je pridružil Janez Jereb, še kasneje pa tudi Matjaž Zaletel, tako da smo dejavnost kluba dvignili na višjo raven in tudi aktivno sodelovali ter prevzemali funkcije na Badmintonski zvezi Slovenije. Povsem v začetni fazi sta bila najuspešnejša igralca v klubu Bojan Kaplan in Mladen Škof, ki sva se jima hitro pridružila še midva z Jožetom Frankovičem. Ko se je ekipi pridružil še Jani Čaleta, smo postali že tako močni, da smo se lahko borili za ekipni državni naslov. Osvojitev tega pokala je bil za naš klub tedaj ogromen uspeh, saj smo premagali do tedaj nepremagljivo Olimpijo. Še kasneje sta ekipo okrepila Lučka Križman in Gregor Berden, tako da smo postali konkurenčni tudi na mednarodnem nivoju. Peto  mesto na ekipnem klubskem prvenstvu je prav gotovo naš največji uspeh in verjetno največji klubski uspeh v Sloveniji .«

 

»Gregor Berden je bil res izjemen igralec in vsekakor velik talent.«

 

Skupaj ste osvojili kar 17 članskih državnih naslovov v vseh treh disciplinah –v letih 1973 do 1978 sta bila z Janijem Čaleto nepremagljiva v moških dvojicah, kasneje ste naslove osvajali z Bojanom Erjavcem. Na mednarodnem prizorišču ste uspehe beležili v dvojicah z Gregorjem Berdenom. Kakšen je bil vajin recept za uspehe?

»Res je bilo naslovov v moških dvojicah veliko in če se prav spomnim, je bila večina priborjenih v finalnih obračunih z dvojico Županič/Berden. Ti dvoboji so se velikokrat končali v razburljivem podaljšku tretjega seta. Jani Čaleta je bil v tem obdobju redni član reprezentance in med najboljšimi igralci tudi posamezno. V poznih letih sem še nekajkrat nastopil v moških dvojicah z mlajšimi člani kluba, ker so fantje iz moje generacije prenehali z aktivnim igranjem. Tako sva z Bojanom Erjavcem večkrat uspešno nastopila na državnem prvenstvu, zelo uspešna pa sta bila v tem obdobju tudi Miha Vilar in Bojan Strah prav tako s številnimi naslovi v moških dvojicah, nekaterih mednarodnih uspehih in igranjem za reprezentanco. Ti fantje so bili vzgojeni v klubu z začetkom v šolskih športnih društvih, kasneje pa nadaljevali delo v klubu tako po tekmovalnih uspehih kot tudi po organizacijski in trenerski plati.«

Gregor Berden je bil menda zelo zanimiv igralec in izjemen talent. Kakšen je bil vajin odnos v igri in kako bi ga ocenili kot igralca?

»Prav imate, Gregor Berden je bil res izjemen igralec in vsekakor velik talent. Že zelo mlad je začel na Olimpiji in zelo hitro napredoval tako v mladinski kot tudi članski konkurenci. Gregor je leto starejši od mene in skupaj sva utirala pot novi generaciji, najprej na državnem nivoju in hitro tudi na mednarodnem prizorišču. Gregorja krasi zelo dobra tehnika in odlična taktika. Znan je bil po svoji racionalnosti in ni trošil energije po nepotrebnem. Posamično je bil tudi zame težko premagljiv. V dvojicah sva se odlično ujela in koristila svoje individualne prednosti. V igri sva težila k postavitvi: on zadaj z močnim udarcem in kontrolo igre ter jaz spredaj s hitrostjo in napadalnostjo. Na ta način sva premagovala tudi mednarodne dvojice, ki so bile na papirju precej močnejše od naju ter  postala tudi prvaka na mednarodnih prvenstvih številnih evropskih držav.«

Na evropskem prvenstvu leta 1978 v Preastonu v Angliji sta se uvrstila v četrtfinale. Kako se spominjate tega uspeha? Kdo je vama takrat preprečil uvrstitev v polfinale?

»To je verjetno najin največji uspeh, ker sva se merila z igralci dežel, kjer so neprimerno več vlagali v badminton in imeli veliko boljše pogoje za trening. Za preboj v četrtfinale sva po hudem boju premagala ruske prvake (sam sem nastopil z močnim zvinom gležnja), v tekmi za polfinale pa izgubila proti Angležema  Davidu Eddyju in Eddy Suttonu, kjer za zmago nisva imela realnih možnosti.«

Bila so to zlata leta slovenskega badmintona in hkrati jugoslovanskega badmintona. Kje so bili takratni glavni centri v slovenskem badmintonu?

»Po tekmovalnih rezultatih v mednarodnem merilu je bilo to obdobje prav gotovo zelo uspešno. Povsem drugače pa je bilo z množičnostjo in prepoznavnostjo badmintona v Sloveniji, saj je bilo število registriranih, kakor tudi rekreativnih igralcev, majhno.

V tem obdobju je bila zelo uspešna tudi reprezentanca, ki je večkrat osvojila ekipno tekmovanje LA PLUME D’OR, ki je bilo nekakšno evropsko prvenstvo z odsotnostjo najuspešnejših evropskih držav (Danska, Švedska, Anglija, Nemčija). V reprezentanci pa so bili tedaj redni člani še Jani Čaleta, Miha Vrhunec, kasneje še Miha Šepec ter pri dekletih Marta Amf in Vita Bohinc.

Najmočnejša kluba sta bila v tistem obdobju v Ljubljani, Olimpija in Ježica, močnejši klub pa je postajal tudi Mladost iz Lendave. Sicer pa v tistem času ni bilo veliko klubov.«

Na katere vaše mednarodne dosežke ste najbolj ponosni?

»Poleg  5. mesta na EP v moških dvojicah, so to še naslovi z mednarodnih prvenstev  Avstrije, Madžarske in finale na MP Češkoslovaške. V  lepem spominu pa mi ostaja še 1. mesto posamično z »Woodenhorse« pokala v Stuttgartu, ki je bil nekakšno mladinsko EP brez 4 najboljših evropskih reprezentanc. Morda še bolj kot zmage, so mi veliko pomenile dobre igre proti mnogo močnejšim nasprotnikom, kot na primer dobro upiranje proti predstavniku kitajske B-reprezentance, ki je gostovala v Avstriji (tedaj so naju z Berdenom povabili kot okrepitev Avstrijcem).«

Ali se spominjate kakšne zanimive anekdote iz tekmovalnih dni?

»Morda je to dogodek, ki se je zgodil tik pred odločilno tekmo za  5. mesto na ekipnem prvenstvu v Muelheimu. Odločilno tekmo je igral Jani Čaleta proti igralcu, ki je bil na papirju velik favorit. Tedanji vodja naše ekipe Bojan Kaplan si je izmislil, da je slišal v nasprotni ekipi govoriti, da nas bodo premagali »za malo mal’co«, s tem pa je Janija psihično tako razbremenil velikega pritiska, da je ta presegel samega sebe in priboril odločilno točko.«

Ali ste še kaj v stikih z Gregorjem Berdenom, ali z Lučko Križman, ki je osvojila leta 1971 bronasto medaljo na mladinskem evropskem prvenstvu, in ostalimi?

»Lahko povem, da so nas leta skupnega nastopanja v badmintonu močno povezala in smo z mnogimi v stikih –sicer manj pogostih, bolj pa s tistimi, ki smo redno igrali še rekreativni nogomet na male gole – praktično do današnjih dni. Med njimi je seveda tudi Gregor Berden in ostali, skoraj vsi, ki sem jih omenil v tem pogovoru. Z Lučko Križman nimam več stikov, lahko pa povem, da je bila izjemen talent, ki je žal morala zgodaj prekiniti igralno kariero zaradi poškodb.«

Zadnji vaš državni naslov sega v leto 1992, ko ste bili že stari 40 let. Ali ste kdaj kasneje imeli željo, da delujete kot trener v badmintonu?

»Ja, takrat sem ta naslov osvojil v 39. letu starosti. Glede trenerstva pa lahko povem, da sem se s tem ukvarjal ves čas igralnega obdobja, predvsem z vodenjem treningov otrok v šolskih športnih društvih, na članskih treningih pa bolj kot dober »sparing partner« mlajšim igralcem, saj trenerjev takrat nismo imeli.«

Ali je današnji badminton kaj bistveno drugačen, kot je bil v vaših sedemdesetih letih prejšnjega stoletja? Ali še kaj spremljate tekmovanja v badmintonu?

»Badminton se je v vseh teh letih bistveno spremenil, po mojem mnenju predvsem v pristopu, spremenila pa so se tudi pravila igre. Naša generacija je igrala v obdobju, ko se je iztekala »doba romantike«, ko se je s talentom in improvizacijo morda še dalo presenetiti in uspeti na mednarodnem nivoju. Pri nas takrat ni bilo potrebnih pogojev niti za tekmovalni trening, kaj šele za mednarodni status. Primanjkovalo je športnih objektov, tako da smo trenirali komaj dvakrat na teden po uro in pol in še tedaj zaradi zasedenosti ne ves čas na igrišču. Tudi kondicijsko smo bili slabo pripravljeni. Gregor bi povedal, da so bili naši najboljši treningi tekmovanja. Tako se je pogosto zgodilo, da smo na evropskih prvenstvih (trajali so cel teden) v uvodnem ekipnem delu pogosto izgubljali z igralci primerljive kvalitete, ko pa smo se uigrali, smo te iste na posamičnem delu gladko premagovali. Danes gre v vrhunskem badmintonu kot v vsakem vrhunskem športu za kompleksen pristop z odličnimi pogoji in vsakodnevnim treningom (po več ur na dan), seveda pod vodstvom trenerjev. Sama igra se ni tako zelo spremenila, tudi tehnika ne, morda gre samo več na dril in moč.«

Ali še kdaj primete za lopar in se pomerite na rekreaciji?

»Enkrat na teden imam termin z Bojanom Strahom in s tem ohranjava pripravljenost in dobro počutje.«

Pred dvema letoma ste ustanovili BK Bežigrad. Kakšne so vaše želje v badmintonu? Imate kakšno pomembno sporočilo in nasvet za vse mlade v badmintonu?

»Ob svoji upokojitvi sem sklenil nekaj prostega časa nameniti badmintonu. Tako smo skupaj z Bojanom Strahom in Matevžem Šreklom ter nekaterimi drugimi ustanovili Badmintonski klub Bežigrad. BK Ježica v sedanjem času goji samo rekreacijski badminton, zato smo se odločili za ustanovitev novega kluba. Trenutno imamo cca 50 osnovnošolcev, ki trenirajo na OŠ France Bevk, OŠ Danile Kumar in Akademiji Breskvar.

Namen kluba je vzgoja mladih igralcev, ki jih želimo usmeriti v tekmovalni šport, predvsem  s prenosom znanja in izkušenj. Zavedamo se, da je to dolg proces in da bo minilo kar nekaj časa, da bomo vzgojili prve resnejše tekmovalce. Po mojem mnenju je za osnovnošolsko obdobje bistveno, da mlade igralce naučimo tehnike udarcev in gibanja po igrišču, močnejšo vadbo moči in kondicije pa uvajamo  kasneje, oz. glede na razvoj posameznih igralcev.

Za slovenske klube menim, da je zelo dobro, če imajo v svojih vrstah vsaj enega dobrega igralca, od katerega se ostali lahko učijo in tako napredujejo.  Še vedno namreč velja, da je za vrhunski nivo poleg kvalitetnega treninga potreben še stik s kvalitetnimi igralci na treningih, kakor tudi  tekme z močnejšimi igralci na turnirjih.«

 

B.B.