Matjaž Debelak

»Pri nas doma se ni delalo kaj drugega, kot skakalo!«

Bili smo na obisku pri edinem slovenskem športniku, ki je osvojil dve medalji na zimskih olimpijskih igrah. Leta 1988 je na ZOI v Calgaryju na veliki skakalnici osvojil bronasto medaljo, drugo jugoslovansko in prvo skakalno v zgodovini zimskih športov v takratni državi. Poleg tega je še nosilec ekipne srebrne medalje iz te olimpijade. Čez nekaj dni se bodo ZOI zopet odvijale v Kanadi. O tem, o igrah pred 22 leti v Calgaryju, v zanimivem intervjuju z Matjažem Debelakom.

Že 22 let je minilo od Vašega največjega športnega uspeha, ko ste leta 1988 na ZOI osvojili dve medalji. Najprej ste na veliki skakalnici osvojili bronasto medaljo, kot prvo za slovensko skakanje. Se spomini še radi vračajo v tiste dni? Kako je Vam Calgary ostal v spominu? 

»Že to, da sem se uvrstil na te olimpijske igre v Calgary, je bilo zelo težko. Bil sem tak tip skakalca, da ko mi je šlo, mi  je šlo res zelo dobro, ko pa mi ni šlo, pa bolje, da me nihče ni gledal. Pred tisto olimpijado sem na prvih tekmah v ZDA in v Kanadi v začetku sezone skakal zelo dobro. Velika pričakovanja sem  nato imel na novoletni turneji, a sem zbolel in že po drugi tekmi odšel domov in se zdravil skoraj mesec dni. Tik pred olimpijado sem začel skakati, vendar sem uvidel, da v vodstvu name niso posebej računali. Takrat sem sodeloval s psihologom Maksom Tuškom, ki me je zagovarjal in vodstvu sugeriral, da moram iti zraven v Kanado. Smejali so se mu, a vseeno so me vzeli s seboj. Na samem prizorišču, na treningih na mali skakalnici, sem skakal zelo dobro, na veliki pa nič, ker še ni bila pripravljena. Spominjam se, da je bilo v Calgaryju zelo mrzlo. Na zadnjem uradnem treningu smo imeli izbirno tekmo za tekmo. Bilo je zelo slabo vreme in v slabih pogojih sem kljub temu imel v eni seriji sedme metre. Vodstvo je vseeno menilo, da to ni dovolj. To me je spravilo v zelo slabo voljo in sem se umaknil  bolj za sebe. Rekel sem si, da moram skakati na veliki skakalnici, da ne bodo šle mimo še ene olimpijske igre. Na uradnem treningu sem imel prve metre in enkrat druge. Takrat sem zabrusil vodilnim v reprezentanci: »A je to dost’!?« Dejali so mi, naj se ne delam norca in da bom skakal na tekmi. Naslednji dan pa tako veste, kaj se je zgodilo. To je bil dan, ko mi je bilo vse dano in dosegel sem ta izjemen uspeh.«

Če se prav spominjam, je bila Vaša medalja glede na konkurenco kar veliko presenečenje. Vrstni red je bil naslednji – 1. Matti Nykaenen, 2. Eric Johnson iz Norveške in tretji Matjaž Debelak iz Jugoslavije. Kaj se je dogajalo na tisti tekmi in kakšni so bili občutki po tem uspehu?

»Vseskozi sem rad skakal z majhno hitrostjo. Bil sem zelo močan in eksploziven. V prvi seriji se je skakalo zelo daleč in sem zasedal deveto mesto. V drugi seriji so zalet znižali in veliko tekmovalcev je takoj odpadlo. V tej finalni seriji sem vse tekmovalce preskočil vsaj za en meter in končal na sanjskem tretjem mestu. Tisti dan se mi je zdelo, da mi je bilo vse dano! Točno sem vedel, kaj delam, in vse je bilo kakor v sanjah.«

Nekje sem prebral, da ste po uspehu in osvojitvi tretjega mesta najprej poklicali punco, staršev pa zaradi zasedenosti domačega telefona niste mogli priklicati?

»Takoj sem klical domov, a se nihče ni oglasil, ker je bila ”polna kuhinja”. Vida, takrat še punca, danes žena, je bila sama doma oziroma v Ljubljani, kjer je študirala, in sem jo takoj dobil na telefon.«

Druga medalja je srebrna ekipna medalja skakalcev, poleg Vas so na tej ekipni tekmi medaljo osvojili še Primož Ulaga, Matjaž Zupan in Miran Tepeš. Tudi na tej tekmi ste bili najboljši skakalec med našimi …

»Na ekipni tekmi je bilo zopet zanimivo, saj sem v poskusni seriji skočil na ”pukl” skakalnice in sem od trenerjev zopet slišal nekaj krepkih. Na tekmi sem spet skakal odlično. Veliko zaslug, da sem sploh videl olimpijske igre, gredo psihologu Maksu Tušku. Po vrnitvi iz Calgaryja mi je Vida povedala zanimivo zgodbo – da jo je tik pred odhodom v Calgary Maks Tušak, ki je bil tudi njen profesor na takratni Fakulteti za telesno vzgojo, poklical k sebi in povedal, da bom ravno v času iger na zelo visoki psihološki ravni in bi lahko prinesel domov medaljo. Dejal je še, da je škoda, da niso tekme v skokih kakšen teden dni kasneje, ker bi naj bil takrat moj vrh zelo visoko. Potem se je zgodilo ravno to: da so bile zaradi slabega vremena tekme nekaj dni kasneje in se je izkazalo, da je imel še kako prav. Maks me je zelo dobro poznal in kako je vse to imel izračunano, me še danes posebej impresionira.«

Ta medalja je bila druga jugoslovanska iz zimskih olimpijskih iger po Frankovi srebrni iz Sarajeva. Kako so se odzivali takratni predstavniki jugoslovanske politične oblasti – kajti šport je v nekdanji državi pomenil nekaj več?

»Čestitke so prihajale od vsepovsod. Politika pa kot politika. Spomnim se, da so nas na Brniku naložili na vojaško letalo, sedeli smo na nekih navadnih klopeh v letalu in odleteli naravnost v Beograd. Tam so nas sprejeli najvišji predstavniki takratnega političnega vrha, se poslikali z nami, na kratko rokovali in takoj ”spakirali” nazaj na letalo in domov. Naslednji dan so se po časopisih razpisali o velikem sprejemu olimpijskih junakov v Beogradu. Ne, saj, nasploh imam zelo lepe spomine iz takratnih časov. Povsod sem se počutil kot doma. Povabili so me tudi na Dan mladosti, 25. maja, v Beograd na snemanje, itd … to so kar lepi spomini!«

Braslovče so bile zagotovo najbolj ponosen kraj v tistem času. Kako so Vas sprejeli Vaši sokrajani ob vrnitvi iz Calgaryja?

»Vrnitev v Braslovče je bila res veličastna. Braslovče so bile prepolne ljudi in še kasneje, ko sem se s komerkoli pogovarjal, ali iz Celja ali drugod, mi je dejal, da je bil tisti dan v Braslovčah. Šele nekaj let kasneje sem se začel prav zavedati tega uspeha. Deset let sem živel v Ljubljani, in šele potem, ko sem se preselil nazaj v te kraje, sem prav začel dojemati ta uspeh.«

Tudi po olimpijskih igrah ste v naslednji sezoni bili trikrat med deseterico. Na svetovnem prvenstvu v Lahtiju pa zopet vidnejši uspeh: 6. mesto na mali skakalnici. Ali potem drži, da ste bili tekmovalec za velika tekmovanja?

»To kar drži. In to se me drži že od malega. Že pri mlajših pionirjih sem bil republiški prvak, pri starejših prav tako, vmes sem bil kdaj tudi zadnji … Na mladinskem svetovnem prvenstvu sem bil enkrat, a sem ga tam polomil zaradi neizkušenosti, čeprav sem na treningu kar dobro skakal. Na novoletni turneji v sezoni 86/87 sem na prvi tekmi v Oberstdorfu dosegel šesto mesto z najdaljšim skokom brez telemarka, s pravilnim doskokom bi celo zmagal. V Garmisch-Partenkirchnu sem skočil rekord skakalnice in bil peti. V Innsbrucku sem ga polomil v eni seriji in iz četrtega mesta po prvi seriji končal na 16., 17.mestu. Na zadnji tekmi novoletne turneje v Bischofshofnu je bilo zelo slabo vreme in ravno okoli moje številke slabi pogoji, po prvi seriji sem bil okoli 20. mesta. V drugi seriji sem do nekaj zadnjih skakalcev zasedal drugo mesto, a so zaradi slabih pogojev serijo razveljavili in od vrhunskega dosežka ni bilo nič. V karieri sem imel kar nekaj smole. Naslednjo sezono po olimpijadi sem se uvrščal okoli 17., 18. mesta, a točke je takrat dobivalo le prvih petnajst uvrščenih. Tisto leto sem imel najboljši dosežek prav s svetovnega prvenstva v Lahtiju, kjer sem dosegel 6. mesto.«

Kako ste pa sploh začeli s smučarskimi skoki? Kdo Vas je spravil na vrh skakalnice, da ste se odločili za ta šport?

»Pri nas doma se ni delalo kaj drugega kot skakalo. Naš oče je včasih skakal in je strašen navdušenec. Ko sva bila z bratom Janezom dovolj stara, je oba takoj navdušil za skoke. Začela sva v Braslovčah, kjer je oče ustanovil klub in bil  gonilna sila celotnega štajersko-koroškega področja. Štirje klubi iz tega področja so bili taki – Velenje, Mislinja, Braslovče in Ljubno, kjer so predsedniki držali skoke pokonci. Bilo je lepo tekmovati na teh domačih tekmah. Ko je Marjan Mesec prenehal skakati, ga je oče povabil za trenerja. V Braslovčah je bil dve leti trener in z bratom sva takrat zelo napredovala. Leta 1977/78 sva prestopila v ljubljansko Ilirijo.«

Kdo Vas je največ naučil o skakanju?

»V začetku zagotovo oče, kasneje Marjan Mesec. V reprezentanci je bil trener Danilo Pudgar, v klubu češki strokovnjak Zdenek Remza in Marjan Prevolšek. Zdenek Remza ima veliko zaslug za razvoj slovenskega skakanja, saj je bil že pred tem trener Danila Pudgarja, Bogdana Norčiča … Od Remze sem se veliko naučil in v tistem času od njega ”potegnil” čim več informacij, kar se je navsezadnje tudi splačalo.«

Leta 1990 ste končali s skakanjem. Kako je prišlo do te odločitve? Ste se takoj podali med trenerje?

»Z desnim kolenom sem imel težave že od leta 1980. Poškodoval sem se ravno na vašem koncu. Na Ravnah je bila otvoritev skakalnice v Dobji Vasi in spomnim se, da je bilo zelo veliko ljudi. Na tisti tekmi sem zelo nerodno padel. Pri doskoku me je zaneslo v kovinsko cev ograje in sem si strgal križne vezi in meniskus. Od takrat naprej sem imel vseskozi težave z desnim kolenom, nekaj let sploh nisem mogel kolena skrčiti, in le z željo, zagnanostjo sem nadaljeval s skoki. Leta 1990 mi je koleno popolnoma ”zaštekalo” in nisem mogel več nadaljevati. Ta poškodba je bila glavni razlog, drugi razlog je bil, da se je pojavil drug slog skakanja, ki bi ga stežka osvojil, tako da je bil to kar pravi čas za moje tekmovalno slovo. Takrat sem se popolnoma umaknil, saj sem čez noč moral nehati skakati. Vsega je bilo konec in sem moral začeti delati nekaj drugega.«

Kako ste danes povezani s smučarskimi skoki. Trenirate tudi bodoče skakalce? Menda sodelujete tudi s skakalnim klubom Mislinja?

»Za nekaj let sem se takrat umaknil iz skakalnega športa. Potem so prišli otroci, ki so pokazali željo po skakanju, in tako me je potegnilo nazaj v skakanje. Ko smo se preselili iz Ljubljane v hišo, je bil Jaka star sedem let. Leta 2000 me je poklical Viktor Robnik in me povabil za trenerja v Mislinjo. Štiri leta sem bil profesionalni trener v Mislinji in tudi še kasneje pogosto s sinom na treningih v Mislinji. Zahvaliti se moram Viktorju, ker mi je šel na roko in smo zelo dobro sodelovali .«

Vsi trije iz vaše generacije skakalcev – Ulaga, Tepeš in Zupan so še danes zelo povezani s skoki. Vi niste nikdar sodelovali pri delu z reprezentanco?

»Sem rajši bolj doma. Nikdar si nisem želel, da bi bil glavni trener, saj za to potrebuješ kar nekaj izkušenj. Moja želja je bila, da bi na našem koncu, kjer sem sam začel skakati, treniral mlade skakalce in z njimi zrasel ter morda kasneje prevzel delo pri reprezentanci. Pravega posluha ni bilo in tudi sam se nisem kaj dosti vmešaval.«

Kako vidite podmladek smučarskega skakanja v Sloveniji?

»Imamo kar dosti talentiranih otrok, a smo prehitro zadovoljni. Potem ko z rezultati dosežejo slovenski nivo, se kar izgubijo. Slovenci smo pravi športni narod, a ko se dosežejo neki rezultati, smo prehitro zadovoljni, namesto da bi si postavili še višje cilje. Če gledam na svojo kariero, sem vedno ob dosežkih treniral še bolj in tudi če nisem dosegel rezultata, sem zopet treniral še bolj. Moram pa reči, da sem imel srečo, da sem bil v taki generaciji, kjer je bilo veliko dobrih tekmovalcev; Ulaga, Tepeš … v klubu Ilirija se je res zelo dobro delalo. Na olimpijadi smo bili sami Ilirijani, le Matjaž Zupan je bil iz kranjskega Triglava.«

Ravno te dni potekajo v Sloveniji svetovne zimske Masters igre. Na igrah sodeluje tudi najboljši smučarski skakalec vseh časov Finec Matti Nykaenen. Kakšno je Vaše mnenje o njem? V Calgaryju je na veliki skakalnici osvojil naslov olimpijskega prvaka. Ravno v Calgaryju je dosegel svoj vrhunec kariere, ko je osvojil tri zlate medalje. Kako se ga spominjate iz tistih tekmovalnih dni?

»Nikoli ga nisem videl v taki luči, kot se je kasneje pokazal v javnosti. Ni bilo takrat videti, da je kaj narobe. Spominjam se štorije takoj po olimpijskih igrah, na prvi tekmi novoletne turneje v Oberstdorfu. Mi smo se pripeljali s kombijem, a vsa pozornost je bila usmerjena v Nykaenena in Eddyja Edwardsa, ki sta se pripeljala s pravima limuzinama. Oba sta bila v središču pozornosti, eden v pozitivni, drugi v negativni luči. Edwards je pod skakalnico dal smuči v pesek in z njimi ”rajsal” po pesku. Vsi novinarji so bili ob njem. Sam nisem nikoli hodil naokrog, ker če sem želel biti res pripravljen za tekme, si nisem mogel privoščiti lahkotnega življenja. V sobi sva bila pogosto skupaj z Miranom ali bratom Janezom. V času tekmovalne kariere sem na poti prebral ogromno knjig.«

On je svoje medalje prodal, kje jih imate pa Vi?

»Tam v omari … tu nekje bi morale biti, če so še …« (Jih dobi iz omare in prinese k mizi.)

V Vancouvru bo nastopilo pet skakalcev – Robert Kranjec, Jernej Damjan, Mitja Mežnar, Primož Pikl in Peter Prevc. Kakšna so Vaša pričakovanja in koliko poznate te skakalce?

»Poznam vse te skakalce, eden od njih je tudi domačin, čisto blizu mene, Primož Pikl iz Ljubnega. Upam, da se bodo še kdaj ponovile kakšne olimpijske igre, kot so bile takrat naše. Vem, da so fantje vložili veliko truda in tudi konkurenca je vse močnejša. Kranjec in Pikl imata že kar nekaj izkušenj, tudi Jernej Damjan je v tistih pravih letih, medtem ko sta mlajša Mežnar in Prevc že pokazala dovolj talenta. Upam, da bo kdo od teh izbrancev, ki so si zaslužili nastop na olimpijskih igrah, kaj dosegel in nas vse skupaj razveselil.«

Kakšno je pa Vaše mnenje o ženskih skokih. Dekleta so celo tožila prireditelje in organizacijski odbor olimpijskih iger v Vancouvru, ker nimajo pravice sodelovati na zimskih olimpijskih igrah?

»Smučarski skoki so zelo lep šport, če je normalno vreme in če je objekt dobro pripravljen. Poškodb niti ni toliko, kot na primer pri alpskem smučanju. Ženske lahko skačejo enako kot moški, a pogoji za skakanje niso vedno normalni. Skakati do 90 m ni problem, a za kaj več je pa potrebnega bistveno več treninga za varno in uspešno skakanje. Za žensko je bistveno težje, ko ima enkrat družino. Pri skokih je tako, da je treba redno skakati. So tudi izjeme, kot je npr. Avstrijka Iraschko, ki se ukvarja le s smučarskimi skoki. Zaenkrat je ženskih skakalk še premalo za OI, a glede na razvoj ženskega smučarskega skakanja v zadnjih letih se lahko pričakuje, da bodo v programu iger že na naslednjih igrah.«

Kaj počnete danes, ste še povezani s športom?

»Z ženo sva se začela ukvarjati s trgovino, predvsem s prodajo športne opreme in delovne zaščite. Imava pet otrok, najstarejši je Jaka, ki je smučarski skakalec in med desetimi v Sloveniji, Matej in Andraž trenirata jiu-jittsu in sta po rezultatih med prvimi tremi v svojih kategorijah. Dekleti sta še premajhni …«

Pred nami so naslednje igre v Kanadi, Vi ste iz Kanade prinesli dve medalji. Koliko jih pričakujete od slovenskih športnikov tokrat?

»Letos lahko realno pričakujemo medalje v različnih disciplinah. Želimo si le lahko, da se bo našim tokrat vse ”poklapalo”, ker vemo, da si tudi konkurenca želi enako. Po rezultatih sodeč, so najbližje medalji pri alpskem smučanju, smučarskem teku, skakanju … in kar nekaj kandidatov je za osvojitev medalje. Upam na najboljše.«

B.B.